Bilo je silvestrovo, na ulicah svetilke, lampijoni, nočna razsvetljava, okrašena božična drevesca, točilni pulti s kuhanim vinom, ljudje so se drenjali z darili, ljubeznivi, bil je konec koledarskega leta, pričakovanja velika, želja prav toliko. Hodil sem po mestu, komaj čakal, da se vrnem domov. Nihče me ni povabil na čašo kuhanega vina, nihče me ni obdaril, zaželel vse najboljše, zaželel sreče, dobitka na loteriji, zdravja.
Doma sem se spravil v krpe, ugasnil televizijski prejemnik, poskušal zaspati. Vsega sem imel zadosti, razočaranje je bilo neizmerno, samota je bila moja edina hišna ljubljenka. Potem je zacingljalo. Telefon sem utišal, dal na minimum, pa se je vseeno slišal. Nejevoljno sem dvignil slušalko.
»Ste doma?«
»Kje pa naj bi bil? Nimam denarja za silvestrovo večerjo, za ples v maskah, razsipnost.«
Besede so letele iz mene kot konfeti iz škrniclja, ves dan nisem z nikomur govoril, zdaj sem imel priložnost.
»Jaz sem Jezušček. Starši so mi rekli, da lahko vsakomur izpolnim željo. Kaj bi bil rad?«
»Predsednik države,« sem rekel tja v tri dni, saj na nočne razgovore nisem nasedal. Pa tudi njegovo tikanje mi je šlo na živce.
»Dobro. Ali imaš psa?«
Požrl sem slino. Namesto psa sem imel pasje življenje.
»Brez psa ne moreš biti predsednik. Si videl ameriške predsednike? Vsi po vrsti so imeli ali imajo hišne ljubljenčke.«
»In ljubimke,« sem ga dopolnil.
»Točno. Imaš kakšno priležnico? Takole te bom vprašal: si poročen? Nee?! Potem se moraš takoj poročiti, predsednik mora imeti ženo, ne glede na to, kakšna je.«
»Nisem osvajalec ženskih src,« sem odgovoril in se začudil lastni odkritosrčnosti.
»Predsednik ne osvaja posameznih src, marveč množico, narod. Ali si bil kdaj v zaporu?«
Vprašanje me je presenetilo.
»Pravijo, da sem poštenjak.«
»To ni zdravo. Ni predsednika, ki ne bi bil v zaporu. Spomni se Tita, Havla, Tuđmana, Janše. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi prometnega prekrška, vožnje v vinjenem stanju.«
»Nimam avtomobila.«
»Nič hudega. Predsednik se vozi v državnem, službenem avtomobilu. Si kdaj v življenju kradel?«
»Kakšno vprašanje!? Rekel sem, da sem poštenjak.«
Postal sem živčen. Zdaj mi bo tak smrkavec, ki je pravkar prilezel iz plenic, stopil iz hleva, držal moralno pridigo.
»Kdor ne krade, ni Slovenc!«
»Ali so to božične provokacije?« sem vprašal.
Postalo mi je žal, da sem se sploh oglasil.
»Če hočeš biti predsednik, moraš postati del mafije.«
»Kako?«
»Greš v banko, vzameš kredit in denar vložiš v podjetje z odpadom, v smeti. Obrneš denar, kupiš vrednostne papirje za gradnjo cest, se prijaviš za vrtanje nafte v Jadranu. Podkupiš člane komisije, nadzornega odbora, ustanoviš svojo stranko in kandidiraš za predsednika.«
»Nisem tajkun. Za takšne stvari nimam ne znanja ne živcev, pa tudi pokvarjen nisem tako.«
»Zakaj si potem rekel, da bi bil rad predsednik?« se je razburil Jezušček.
»To mi je prvo padlo na pamet. Prebral sem Napoleonovo misel, da ima vsak navaden vojak v telečnjaku maršalsko palico. Da ima možnost za napredovanje. Pa sem pomislil, da imam tudi jaz pravico do predsedniškega mesta.«
»Sam sem se pravkar rodil in že vem, kje živim, ti pa kar naprej misliš, da obiraš sadove demokracije, da si v pravni državi.«
»Kje pa sem, če ne v pravni državi?« sem se uprl, saj sem bil znan po lastnih stališčih, trmast v svojih odločitvah.
»Živiš za luno!« se je zdaj razburil božji otrok. »Mar nisi ugotovil, da so tukaj človekove pravice izmišljene za kriminalce, da so pravice poštenih državljanov omejene, pomilostitve za prevarante so na dnevnem redu! Obleci se, pojdi na ulico! Protestiraj!«
Gledal sem v slušalko, poslušal puntarski glas, nato neodločno rekel: »Niti v snu!« sem se uprl. »Minister za socialo je rekel, da se bodo pokojnine po dolgem času dvignile za 0,3 odstotka. Da bomo čez pet let živeli bolje.«
»Koga ti to poslušaš, komu verjameš?! Pojdi, reci vsem po vrsti, da boš kandidiral za predsednika. Vlada ti bo dala denar za volilno kampanjo. Verjemi, so ljudje, ki te bodo podprli. Kdor si nabere, nakrade milijone, ima vpliv tudi na milijone ljudi.«
»Ti me nagovarjaš v kriminal!? Pazi, da tudi sam ne boš nasankal.«
»Ne skrbi zame! Moja usoda je že vnaprej določena, tvoja pa ni.«
»Tebi je lahko, ko veš, kaj se ti bo zgodilo, imaš zaščitnike na nebu in se ti fučka za ljudi, kot sem jaz. Če si tako pameten, iznajdljiv, poln ambicioznih, prevratniških idej in želiš napraviti red na Zemlji, ti predlagam, da zamenjava vlogi. Ti bodi jaz, jaz bom pa ti!«
Nevidni pubertetnik se je zmedel.
»Pri vseh svetnikih, tega pa ne! Tako vsemogočen, tako neumen vseeno nisem,« se je branil božji poslanec, zavrnil mojo ponudbo.
»Potem pa lahko noč!« sem rekel, odložil slušalko, zaspal sen pravičnika, spokojno kot Jezušček na slami.
