Kranjska ekipa je v loških koncih letos ukrepala že trikrat. Samo želimo si lahko, da ji ne bo treba še četrtič. Fantje, ki so bili tudi prvi ob pomladnem norenju naravnih sil v Bosni in Srbiji, so res posebni junaki. Zato naj za začetek povem, da podobno kot gasilci tudi oni delajo za nič. No, za nasmešek, trdijo. Pa ne manekenk ali politične smetane, temveč mamk in očakov, ki jih rešijo ali jim pomagajo, če jim le lahko. Ne potrebujejo, v resnici celo ne marajo trepljanja po ramenih. Za pomoč ljudem so se odločili sami. Za to niso plačani niti niso tega komu dolžni. Za svoje delo ne dobijo niti ficka. Vse, kar dobijo (samo redno zaposleni), je nadomestilo. Eden od njih, trenutno brezposeln, torej še tega ne.
Za kaj? Za nasmešek! »Pogosto, to odkrito priznam, se vprašam, za koga trpim in se razdajam, saj me doma družina pogosto pogreša!« je za začetek povedal Robert Primc iz Posavca ob Savi na Gorenjskem. Dobro ga razumem. Skupaj veslava, laziva po hribih že vrsto let in vedno mu je težko najti čas še za tovrstne hobije. Tudi drugi fantje iz ekipe lahko v življenju počnejo vse kaj drugega, kot pa trpijo kje v mrzli vodi in se fizično naprezajo za dober občutek ob morebitni pohvali. Samo Leštan recimo vodi tri podjetja, o katerih sicer v šali pravi, da skupaj nanesejo ravno za eno (za finančno preživetje družine). Vsekakor bi bilo verjetno zanj bolje, da bi svoj čas porabil za omenjene projekte, da bo kaj iz njih. Ampak namesto tega požrtvovalno hodi na akcije, brez besed. Tretji član ekipe, Robert Anžič, je bil te dni celo na vaji v Srbiji.
Fantje so vsi po vrsti potapljači, jamarji, alpinisti. Počasi so se zbrali in postali prva (najboljša) tovrstna enota pri nas, saj vedno na ravni države pokličejo najprej njih. No, to, da ne dobijo niti fičnika, ni čisto res. Ljudje, ki jim pomagajo, jih bogato nagradijo z malicami, piškoti, kosili, pijačo ali nasmeški. Država pa, kar ni nič novega, jim je po desetih letih šele nedavno podelila posebne vodotesne kombinezone za brodenje in plavanje v vodi – prej so morali vse delo opravljati v svojih lastnih neoprenskih oblekah, ki so za mrzlo vodo občutno pretanke. In dobili so še nov napihljivi gliser. To je vse. Drugo mora imeti vsak sam.
Vodni gozdarji. »Ne samo, da sem ob koncu dneva utrujen, ampak me še zebe v prste na nogah, da drgetam vso noč. No ja, če sploh kaj spim. Ker kadar je akcija, običajno ni časa za spanje. To nadoknadimo, potem ko pridemo domov, v prostem času,« je o naporih iskreno povedal še moj Robert. V ekipi je namreč še en Robert, piše se Čeferin. »Letos smo imeli same resne intervencije, kjer je izgubiti življenje malenkost. Lahko odloči že samo ena napačna odločitev ali za sekundo do dve prepozen odziv, da te voda za vedno stisne v objem,« je navrgel o njihovem delu. A se ni pritoževal.
Na dan, ko sem bil med njimi, so iz vode vlačili polena, bale sena, nič posebnega. Prejšnja dva dneva pa sta bila res delavna. »Za dva tovornjaka, nekje od 30 do 40 kubikov hlodov smo izvlekli iz vode!« je povedal Janez Renko. Morda se sliši smešno, da ekipa dela kot nekakšni vodni gozdarji, ampak ta njihova intervencija je bila za Loško dolino izjemno pomembna. »Hlodi, polena, seno, bale, vse to nam lahko zatrpa požiralnike,« je razložil vodja gasilcev Stari trg Damjan Januš in zelo pohvalil fante.
O novinarjih in politikih ... Na vsem območju je zalilo 38 hiš. »Še dobro, da ni hladno, ker bi sicer voda v stenah mokrih hiš zamrznila in bi vse popokalo,« je pikro navrgel eden od prisotnih gasilcev. Pri vsem skupaj sem slišal tudi to, da na novinarje gledajo nekam postrani, da niso ravno zaželeni. »Res so ljudem stopili na žulj. Sredi akcije, ko gre izjemno hitro, ko ti voda v štirih minutah zalije celotno hišo, torej gre za sekunde, v ves tisti direndaj, med gasilce in policijo, je mirno zapeljala TV-ekipa, raje ne povem katera, in začela svoje delo. Kot da se je nič ne tiče. Ne samo, da so zelo motili reševanje, lahko bi se namesto za kamero in mikrofone postavili v vrsto, med ljudi, ki so si podajali vreče, in bi daleč najbolje spoznali vso resnost reševanja. Zaradi njihove arogance je nastopila tako napeta situacija, da se zdelo, da jih bodo ljudje linčali. Vseh gasilcev in policistov je bilo kakih 25 in prav toliko novinarjev. Če bi še oni pomagali, bi zagotovo hitreje rešili situacijo,« je namesto gasilcev povedal Robert.
Podobno mnenje imajo domačini tudi o politikih. »Nič jih ne potrebujemo. Bomo že sami. Smetana se pride nastavit, pokazat, pokimat, odleti, potem pa nič od nič. Še vedno nismo prejeli niti evra še za prvo poplavo, kaj šele za škodo v žledolomu. Me prav zanima, ali bo kateri od njih še kdaj prišel naokoli po poplavah, da nas povpraša, kako smo,« mi je povedala mamka iz vasi Kozarišče. V prvem nadstropju hiše je slonela na balkonu, medtem ko sem jaz v kajaku lebdel na vodi na njenem dvorišču (prej je bil to zelenjavni vrt).
Saj ni res, pa je. Take razmere so bile tam samo letos že tretjič. Pred žledolomom, po njem in zdaj. Nekoč pa podobno v sto letih. »Če me spomin ne vara, je bila voda višja kot dva metra leta 1851, ko je segala do brade kipca sv. Jakoba v cerkvi, na podobnem nivoju kot zdaj je bila leta 1907, mislim, da je leta 1964 tudi segala precej visoko,« je povedal eden od domačinov iz vasi Podcerkev. Do teh 70 cm nad ekstremnim vodostajem z letošnjega 22. januarja je voda potrebovala pet dni. Menda je dosegla gladina jezera nadmorsko višino 577 m. In podatek o hitrosti vode, ki je v samo štirih minutah zalila ogromen mlin, je zares neobičajen. Česa takega ne pomni nihče niti ni kakšnih zapisov o podobnem!
Pa pustimo pogosto slišane ali videne zgodbe in se vrnimo h kranjskim fantom. Imajo zanimivo težavo, ki je še prilila olja na ogenj v njihovi zameri do države in birokratskega aparata. »Pred petimi leti smo vsi opravili izpit reševalca iz vode, saj je to pogoj, da lahko nekdo opravlja to delo. Poleg izpita za upravljanje čolna. Letos pa, na obnovitvenem izpitu, smo vsi po vrsti padli. Pa ne zato, ker ne bi znali reševati iz vode, ampak ker moraš plavati tako dobro kot plavalec tekmovalec. Zahtevajo tako velike fizične sposobnosti, da bi morali redno trenirati nekaj mesecev, da bi morda opravili izpit. So nori? Kdo pa bi delal na terenu, medtem ko bi mi trenirali? In zakaj naj bi sploh znali plavati kot tekmovalci? Saj nismo reševalci iz bazena! Zanimivo pa na teh izpitih ne učijo razumeti reko, njeno gibanje ali poznavanja brzic, kar je res življenjskega pomena za vse, ki ta izpit potrebujejo!« je pikro opozoril Robert. Fantje rešujejo iz sotesk, se spuščajo z mostov, delajo z vrvmi, vlečejo ljudi v čoln in podobno, nikdar pa ne plavajo, saj so stalno na čolnih.
Radi grejo v Loško dolino. Čeprav je njihov kolega Samo Leštan, član izpitne komisije za omenjeno preizkušnjo plavanja, razložil prisotnim, da fantje tega ne potrebujejo, ni nič pomagalo. Birokrati so pač birokrati. »Če ne bi za nagrado prejemali nasmeškov domačinov, bi vsi odstopili, potem pa naj opravlja naše delo, kdor hoče!« je jezno dejal Marko. Malo za šalo in še bolj zares: trenutno, če pride inšpekcija, jih lahko za pomoč, torej reševanje iz čolna, še kaznuje. Kdo bi plačal? Bojim se, da fantje sami. Se vam zdi to neverjetno? Meni, ki spremljam tovrstne norosti državnih inšpekcijskih služb že dlje časa – kaznovali so recimo tudi tiste kmete, ki so poskušali sami urejati vodotoke in preprečiti poplave –, niti ne!
Fantje iz reševalne enote Kranj za zdaj držijo obljubo in se vsakič, ko ji pokličejo, odzovejo. V Loško dolino pridejo še prav posebej radi. Po njihovih besedah so tamkajšnji prebivalci precej primarni ljudje, ki si med seboj pomagajo in se razumejo. Skoraj vsakdo tam je tudi gasilec ali jim nekako pomaga. Kot recimo Društvo žena in deklet na podeželju Ostrenice, ki peče slano in sladko pecivo, da je redno na voljo vsem v domu gasilcev Stari trg. Tam je vseeno, iz katere gasilske enote je kdo, samo da pomaga. Skupaj s policijo (in vojsko) delajo kot eden. Obveščajo se preko vaških odbornikov in po Radiu 94, saj je marsikje problem z GSM ali radijskim signalom. Kranjski reševalci so te dni spali v zapuščeni šoli v Babnem Polju, hrano so dobili (tudi) iz rok domačinov ter se za to in zimsko (ob žledolomu) postrežbo posebej zahvaljujejo kmetiji Pr' Bvaž in Zdenki iz vasi Šmarata, kjer so imeli svoj »štab«.
In še enkrat: to so že letošnje četrte poplave za Loško dolino. Kranjski fantje jih raje ne štejejo več! Dva od njih sta naravnost iz Loške doline odpotovala v Srbijo.
