Po dveh letih in pol, odkar smo na referendumu zavrnili družinski zakonik, je čas za nov zakon, ki bo kar se da pravično uredil neurejene statuse in pravice družinskih članov, ki jih zdaj pušča nekje v zraku.
Poskusite se postaviti v vlogo nekoga, ki je »drugačen«, kot mu radi rečemo, poimenujmo ga Matej. Matej je v prvem letniku srednje šole spoznal, da je gej. Preprosto všeč so mu bili moški, punce pa so mu predstavljale samo dobre prijateljice, v katerih pa ni videl ničesar privlačnega, ničesar, kar bi posebej pritegnilo njegovo pozornost. Prebiral je knjige, da je spoznal in si po dolgem času vendarle priznal, da je gej. Priznanje ni bilo lahko. Okolica se je ves čas norčevala iz njemu podobnih, sošolci so zbijali šale na račun »ritopikov«, pedrov ipd.
Celo paziti je moral, da se ne bi izdal, saj bi ga v nasprotnem primeru vrstniki ožigosali in izobčili. Večkrat je premišljeval, zakaj mu niso všeč punce, tako kot njegovim vrstnikom. Zakaj mu poglede pritegnejo sošolci, in ne sošolke. Če bi se lahko odločil, bi to zaradi okolice takoj spremenil. A ne gre. »Takšen sem se rodil. Takšni se rodijo vsi, ki čutijo posebno naklonjenost do istega spola. Tako kot vsi, ki se rodijo z velikimi ušesi, kljukastimi nosovi, problematično kožo in velikimi stopali, le da se njihova posebnost opazi na prvi pogled, moja pa ne,« pravi Matej.
A je vendarle pozabil na vse neprijetne situacije v družbi in neprespane noči. »Spoznal sem, da sem srečen tudi takšen, čeravno malo poseben. Spoznal sem, da ravno zaradi te posebnosti gledam na svet drugače, bolj odprto, in ljudi sodim le po tem, kakšni so po srcu, in ne po nečem, kar se me ne tiče.« Matej se je zaljubil, našel si je fanta, s katerim preživljata najlepše trenutke v življenju. Želita si enakih pravic, kot jih imajo vsi zaljubljeni pari, zaradi katerih ne bi bil oviran ali prikrajšan nihče. A mu jih država ne da. O njunih pravicah so odločali politika in ljudje, ki z njunim življenjem nimajo popolnoma ničesar. Čeprav bi pričakovali, da so takšne pravice nekaj samoumevnega, pa žal ni tako. Za pravico imeti nekoga rad še vedno potekajo boji.
Očitno pa se je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok z Alešem Primcem na čelu odločila, da bodo kljubovali spremembam na tem področju. Politiko ministrice so celo označili za radikalno. A kaj je bolj radikalno: nekomu odvzeti pravice, ki so drugim samoumevne, in jih s tem označiti za manjvredne ali jim te pravice zagotoviti?
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak je pred nekaj več kot tednom dni v javno razpravo posredovala predlog zakona o partnerski skupnosti, ki ureja partnersko skupnost kot skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki skleneta partnersko skupnost. Po tem predlogu ima takšen par enake pravne posledice kot sklenjena zakonska zveza med dvema osebama različnega spola.
A predlog še vedno ne posega na področje posvojitev in tudi ne na področje oploditve z biomedicinsko pomočjo, tako da bo na teh dveh področjih še naprej veljala zdajšnja ureditev. Prav tako v tem primeru ne moremo govoriti o izenačitvi s pravicami heteroseksualnih parov, saj predlog zakona ne dopušča porok.
Kljub temu pa je zakon velik korak naprej, saj ureja nekatere druge neenakosti, kot so na primer zdravstveno zavarovanje pri partnerju, obiski obsojenca kot svojca med prestajanjem zaporne kazni, pravica do sklenitve najemne pogodbe v primeru smrti partnerja, ki je bil prej najemnik, itd.
