Tanja Postružnik je ena najbolj gostoljubnih intervjuvank, kar jih poznam. Povabila me je kar k sebi domov in mi za dobrodošlico že zjutraj spekla čokoladne mafine z borovnicami, slastne in rahle, kot jih še nisem jedla. Tako sva se sladkali in klepetali, družbo pa nama je delal njen šestmesečni Jakob, nasmejan in prijazen fant, ki je med pogovorom mirno zaspal v maminem naročju.
Mateja Jordovič Potočnik
Tanja, v naročju imate polletnega Jakoba, pa pravite, da ste že z obema nogama spet v delu. Pravkar ste iskali in klicali goste za oddajo Dobro jutro? Kaj vas je primoralo k temu?
To je moj način življenja. Temu pravim »vzporedna ekonomija«. V življenju je treba delati, uživati, znati videti stvari okoli sebe in se pravilno odzivati. Danes naj službe ne bi bile več takšne kot včasih. Načina delovanja redno zaposlenih delavcev v javnem sektorju sploh ne razumem: do dneva, ko se ti začne porodniška, delaš, potem pa za eno leto vse stike pozabiš, računalnik lepo zapreš in ga do dneva, ko prideš nazaj, sploh ne odpreš. Te ni. Tega koncepta ne razumem, sploh v mojem poklicu. Še v porodnišnici sem se pogovarjala o temah, gostih, jutro po porodu že tekla po časopise, preverjala spletne strani ... – ker me stvari zanimajo. Nisem mogla kar odklopiti, ker sem postala mama. Tudi med porodniško sem posredovala kontakte. Tudi ko so me povabili v oddajo Poletna scena, sem privolila. Jaz življenju rečem: ja. In življenje je zame delo. Zakaj je stavkal dr. Rugelj? Ker so mu hoteli vzeti pravico do dela. Delo se mi zdi privilegij. Če pa ne zmoreš, ne narediš. A dan ima 24 ur. Včasih je sicer naporno, včasih pa je delo prav sprostitev. Toda na prvem mestu sta družina in zdravje.
Povedali ste mi tudi, da Jakoba vzamete kar s sabo in vam ga popazijo kolegice na TV Slovenija.
Že pri prvem sinu, Svitu, sem rekla, da so otroci del mene in bodo hodili z mano delat, dokler ne bodo v vrtcu. Da pripelješ otroka na snemanje, res ni vsakdanja praksa, ampak mene in sina so vsi sprejeli, bil je pač del mene. Svit natančno ve, kaj pomeni: »Tišina, snemanje!« In je takrat res čisto tiho. Jakob tega še ne ve, zato ga med snemanjem popazita sestra Romana ali pa na primer Vesna Perona. In je super. Zakaj si ljudje ne upajo imeti otrok? Ker se bojijo, kako bo s službo. Ampak otroci ne bi smeli biti ovira. Z otrokoma sem ves čas, ko sem lahko. Veliko naredim tudi doma. Delam z dušo, zato sem še boljša mama. Če bi sedela doma križem rok in tarnala ... Tako pa sem samostojna novinarka, kar je sicer težak socialni status, nimaš prave bolniške, če otrok zboli ... Ampak življenje ni štempljanje.
»Ženske smo tiste, ki se spomnimo stvari. Ženske smo čarovnice življenja. Moramo biti.«
Novinarstvo je vaš način življenja, pravite.
Včasih je res težko. Ne vem, ali bom zmogla, ali bom dovolj močna in takrat grem za urico teč, se telesno okrepim, pridem nazaj prečiščena, boljši človek, nekako močnejša. In grem spet v akcijo. To mi zelo pomaga.
Vam je tek pomagal tudi pri tem, da ste spet vitki kot pred nosečnostjo? To je najlažje, najhitrejše, najpreprostejše. Tečem tudi v dežju. Težko se je spraviti iz hiše, ko pa si zunaj, si rečeš: »Kakšen privilegij je to, imam zdrave noge, roke, diham. Gremo!« A tečem do deset kilometrov, ne več. In potem imam moč za vse.
Fizično ali psihično? Telesno, psihično moč mi dajo branje, obisk gledališča ali dobrega koncerta, druženje s prijatelji. Po pameti. Po pameti izbiram teme pogovora, se izogibam šundu in mešanju megle, temu, da izgubljam čas, da mi dnevi minevajo brez vsebine, kakovosti in cilja, da hodim na neke brezosebne kave. Duhovna rast je, da vsak dan izveš kaj novega, vidiš kaj novega, postajaš boljši človek. Sicer stagniraš.
Kako vam to uspe kljub dvema otrokoma? Otroci so motiv. Če jih poslušaš, se od njih največ naučiš. Tudi kuhanje je filozofija, učenje, vsega mora biti v pravem razmerju. Biti moraš praktičen. Moraš se kdaj urezati, opeči, se prepotiti, od čiščenja ali teka. Vsega mora biti ravno prav. Ravno prav službe, ravno prav osebnostne rasti, ravno prav gospodinjenja. Kako pa boš dober novinar, če ne izkusiš življenja? In tega danes ni. Službe trajajo ves dan, kuhinje so samo laboratoriji, nihče več ne kuha. Kako bodo otroci videli in se naučili, kako je treba poskrbeti zase? Ne moreš biti dober novinar, če si samo knjižni molj, ne moreš razumeti ljudi. Živeti moraš polno življenje tudi zunaj svoje službe.
Kako ste prišli do novinarstva? Študirala sem slovenščino in novinarstvo in se odločala med poučevanjem slovenščine in novinarstvom. Toda ko sem spoznala Ljerko Bizilj, »doktorico« televizije, sem videla, da je to vseobsegajoč način življenja. Potem sem dala skozi »novinarsko šolo življenja«, bila sem mlajša dežurna, delala sem vse. Sicer sem imela tudi tiho željo, da bi bila igralka. In še danes obožujem teater.
»Kar se ti dogaja, lahko popraviš, spremeniš, izbereš različne poti, a vsega ne moreš predvideti.«
Rekli ste mi tudi, da zvečer otrokoma ne berete pravljic. Otrokoma v postelji res ne berem pravljic, samo položim ju v posteljo, zaprem vrata, utišamo glasove in po navadi takoj zaspita. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem prosila samo za to, da bi ob mojem norem ritmu otroci mirno spali. Čez dan ju že kako zamotim, noč pa mi je sveta. In res mirno spita. Prvega, Svita, mi je v porodnišnici blagoslovil pater, ki je bil po naključju tam na obisku pri neki drugi porodnici. To se mi je zdelo zelo lepo, zato sem ob Jakobovem rojstvu prosila kar našo sestro Romano (dela na TV Slovenija, op. p.), da je prišla k nam domov in mu izrekla nekaj lepih besed, naj bo zdrav in vesel in dober človek. Nemirni iskalec lepote življenja.
Kako pa ste si zaželeli otrok? Otroci se pa zgodijo. (smeh) Moraš si jih želeti, globoko v sebi, in se zgodijo. Tudi če malo paziš. Ženska najbolje ve, kdaj je prava ura za otroke. In če imaš srečo, da imaš še ljubečega partnerja ... Otroci se morajo zgoditi v neki obsedenosti, nori kemiji, sicer bi človeštvo obstalo. To je podobno kot zaljubljenost. Želja po otrocih je iracionalna, razum moraš rahlo izklopiti. Jaz sem malo »božja«, otroci so zame božji dar, nekaj svetega, nekaj, kar ti je dano. A stvari se morajo poklopiti.
Kako vam je uspelo najti ljubečega partnerja? Slovenija je majhna. In to je dobro. Spoznala sva se, verjamem, da je to to in da je on ljubezen mojega življenja. Če se imaš z nekom boljše, kot če si sam, potem je to to. Sam nisi celota. Če najdeš manjkajoči košček, potem imaš srečo. Partnersko življenje ni preprosto, so kompromisi, zaljubljenost mine. Je tek na dolge proge. Včasih moraš delovati zelo razumsko. Nekateri hočejo vse takoj, uveljavljajo ego na nož. Ampak to ni dobro. Partnerstvo je odločitev, toda vsak mora biti svoja osebnost. Družina pa je nekaj najlepšega, je zatočišče, partner je tvoj najboljši prijatelj. Treba je biti pameten in osebnostno rasti, biti dober v odnosu, se pravilno odzivati. Vsak dan, vsak trenutek je preizkušnja tvojega ega, kako boš odreagiral. Po Jungu naj bi človek okoli 40. leta opravil z egom in začel delovati navzven, za dobro ožje in širše okolice. Ko prideš do tega, da nisi na prvem mestu in sebe postaviš na stran, postaneš »pameten«. Vsaka preizkušnja, vsaka izkušnja te naredi boljšega. Vendar moraš delati za telesnost in duhovnost ter se izobraževati. Tako postajaš boljši. Če pa misliš, da si pri štiridesetih požrl vso znanost, se s tabo ne da, ne v službi, ne v odnosu, ne v prijateljstvu.
Vedno ste nasmejani, pozitivni, vsaj takšno vas vidimo na televiziji. Ste tudi v resnici takšni? Res sem nagnjena k optimizmu. Vedno pravim, glejmo naprej, ne nazaj. To je pogled optimizma. Da se zjutraj zbudiš s ciljem, tudi če nisi na televiziji. Tak je moj pogled. V vsaki stvari skušam najti kaj dobrega. Seveda pa se ne smejem ves čas, včasih je tudi oblačno. Življenje je tudi boj, počasi plezamo na vrh. In potem na naslednjega.
So vas tako vzgajali? Ste edinka? Sem. Moja babica je bila moja največja vzornica, umetnica življenja. Vse je znala, vse je zapakirala v svoj pravljični svet. Tudi če nismo imeli velike izbire hrane, je znala improvizirati in jedi poimenovati s slastnimi imeni. Iz dneva je naredila akcijo, tudi če sva šli samo v gozd po maline. Bila je glasbenica, igrala je na orgle. Bila je prava ženska, pa tudi gonilo, motor. Ženske smo tiste, ki se spomnimo stvari. Ženske smo čarovnice življenja. Moramo biti.
A tega ne smemo pokazati moškim, ne? Ne. (smeh) Pred njimi moramo biti krhke in ranljive, da nas pazijo, v resnici pa smo že deset korakov naprej. (smeh) In moja babica je speljala vse. Bila je tudi urejena, izobražena in zabavna. Ženska mora biti zabavna. Včasih mame postanemo preveč resne. In včasih moramo tudi pustiti otrokom, da zmagajo. Ne smemo biti preveč zategnjene.
Imate dva sinova. Si želite še punčke, da bi prenesli nanjo to modrost? Imam občutek, da bi še naprej imela fante, če bi še rojevala, tako da trkam (potrka na mizo), da imam dovolj. Velike družine občudujem, jih pa ne razumem. Sicer sem že pri Svitu govorila, da imam otrok dovolj, toda potem se mi je kar pripeljala čarobna misel. Ampak če bom tema dvema dobra mama, bo kar zadosti. Res pa nimam občutka, da bi lahko imela deklico. Že kot majhna sem govorila, da bom imela pet fantov. Fantje lahko z mano tečejo, trenirajo, lahko jih naučim kuhati ... V meni je malo Pike Nogavičke in Pika je bila bolj fantovski tip, ne? Tudi družila sem se bolj s fanti, v otroštvu – taborniki, bunkerji, kavboji in indijanci, loki, bili smo prava banda. Tudi v športu je bilo več fantov. Prijateljic imam zelo malo, samo tri. Več si jih niti ne predstavljam.
»Moraš biti vrhunski blefer, da lahko to počneš. Tega ni. Sem v fazi, ko preziram varanje. Vsi smo krvavi pod kožo, zato pravim, da se lahko zgodi kadar koli in komur koli, vendar se mi zdi, da če se to pripeti in se zaljubiš – pojdi!«
Kako ohranjate odnos z možem, koliko se mu posvečate?
Imava skupne aktivnosti, oba imava rada hribe in kolesarjenje. Potrudiva se drug za drugega, da preživiva skupaj kakovosten čas in se ne ukvarjava samo z otrokoma in družino, ampak ju dava babici in dedku ali ju popazi prijateljica, da sva skupaj samo midva. Tudi če sta samo dve uri na teden ali pa ves konec tedna. Takrat ni zunanjih dejavnikov, sva samo midva. Včasih ko greva v hribe, sva samo tiho. In nama je lepo skupaj, še vedno. In še vedno čutim, da je to to. Veliko se pogovarjava, veliko se ukvarjava drug z drugim. Drugega recepta pa ne poznam.
Lahko rečete, da ste srečni? Ja. Nikoli nisem bila pretirano nesrečen človek, ker vedno gledam naprej. Nisem pa vzhičena, tako kot sem bila v najstniških letih. Občutim neki mir in ga moram vsak dan znova potrjevati. Sreča je višja, izmuzljiva komponenta, za mir pa lahko dosti narediš sam. A kakor koli obračamo in mislimo, da imamo vse niti v rokah – nič nimamo.
Kdo pa jih ima? Neka višja sila. Ko misliš, da ti gre kot po maslu, se lahko vse obrne. Življenje ni Disneyland. Je pa fino.
Verjamete v višje sile, v usodo? Jaz temu pravim nekaj višjega, nekaj zunaj človekovega načrta. Kar se ti dogaja, lahko popraviš, spremeniš, izbereš različne poti, a vsega ne moreš predvideti. Obstaja nekaj trenutkov v življenju ... Če stopiš na vlak, se ti bo življenje obrnilo drugače, kot če ostaneš na postaji, odločil pa si se zaradi nečesa nerazumljivega, zunaj tvojega razuma. In to je tisto, nekaj višjega, zaradi česar vse poteka tako, kot nisi pričakoval ali si želel. Lahko se odločiš le, na kateri stol boš sedel. A ni tako?
Ker ste se med najinim pogovorom dogovarjali o oddaji na temo varanja – kakšni so vaši nazori v zvezi s tem? Kako bi ga prenesli? Na dveh stolih hkrati ne morem sedeti, to ne gre. Psihično ne zdržiš, telesno mogoče. Moraš biti vrhunski blefer, da lahko to počneš. Tega ni. Sem v fazi, ko to preziram. Vsi smo krvavi pod kožo, zato pravim, da se lahko zgodi kadar koli in komur koli, vendar se mi zdi, da če se to pripeti in se zaljubiš – pojdi! Ne laži sebi in partnerju, da vsi zato trpijo, ker prej ali slej pride do trpljenja. Kdo lahko to zdrži več let? No, nekaj jih poznam, a srečni so bili le kratke trenutke. To je prenaporno, pretežko, destruktivno. Mislim, da to ni v redu, da moraš biti iskren. Moraš nehati ali se odločiti za novo pot. Jaz tega ne bi zdržala. To je kot alkohol, droga, neka trenutna zadovoljitev sle. Je pa intrigantno, vsi smo kdaj mejni, in popestri življenje, a na kratko, jaz pa sem za dolge proge.
Zadnje vprašanje: koliko je seks pomemben za zvezo, za odnos? Precej. Telesnost nasploh. Ne samo spolnost, tudi dotikanje, božanje, objemanje. Jaz se ves čas dotikam svojih otrok in jih ljubčkam, zdi se mi pa, da to potrebujemo tudi odrasli. Goli seks, spolni akt je samo nadgradnja vsega tega, neke popolne predanosti telesa telesu. Telesnost je zelo pomembna, ker z leti libido peša, spolnost se spreminja, božanje, dotikanje pa ostane. Da se držiš za roke, da si daš poljub, preden zaspiš. Tudi ne razumem koncepta dveh spalnic! Čakajte, no! Tudi če partner smrči in prdi! (smeh) Partnerji in družinski člani se morajo dotikati. To je pomembno!
