Kljub svoji mladosti ima podjetje – z danes dvema zaposlenima, v prihodnjem letu pa že s šestimi – lepo število priporočil, od 21-megavatne kotlovnice v zaporu na Dobu in sodobne kogeneracije na lesno biomaso z lokalnim daljinskim sistemom do čisto nove čistilne naprave. In z rastjo zaposlenih se bo število projektov le še stopnjevalo, dokler ne bo vse skupaj zaokrožena celota, ki bo temelj energetske samooskrbe občine Šentrupert in morda celo celotne Mirenske doline. Začenši z novim – in prvim v Sloveniji! – lesnopredelovalnim centrom v prihodnjem letu. Tako je Občina Šentrupert 25. septembra povsem upravičeno prejela že drugo priznanje (prvega je prejela leta 2012) Energetike.NET za energetsko najbolj učinkovito slovensko občino En.občina 014.
Izkušnje ste nabirali tudi v Termoelektrarni Trbovlje, kako jih lahko uporabite v Energetiki Šentrupert?
V Termoelektrarni Trbovlje sem delal v pravni službi, nato pa sem se v Občini Šentrupert ukvarjal s študijo, ki bi pokazala, ali je kotlovnica na lesne sekance v instituciji, kot je zapor, sploh mogoča. To se je pokazalo kot izvedljivo, tako da smo projekt nadaljevali pod okriljem novoustanovljene Energetike Šentrupert. Zelo hitro so potem sledili tudi drugi projekti, kot je načrtovanje daljinskega sistema s kogeneracijo. Vsi projekti so pri nas izvedeni zelo učinkovito in hitro, obenem pa vse financiramo tudi z evropskimi sredstvi. Samo če imamo odobrena tudi nepovratna sredstva za posamezni projekt, ga potem tudi dejansko izvedemo.
Eden prihajajočih projektov je še postavitev steklenjakov za proizvodnjo paradižnikov, ki jih bomo prav tako ogrevali s toploto iz našega lesa.
Je torej daljinska energetika lahko donosen posel?
Pri nas se zelo posvetimo pripravi projekta in vsak projekt mora v najbolj črnem scenariju obetati pozitivno ničlo. Če te ni, potem projekta ne izvedemo. Kar zadeva daljinsko ogrevanje, se zdaj ukvarjamo s 700-metrskim sistemom, ker bo le tak domet lahko zadostil prvemu pogoju. Bomo pa ta projekt izvedli s pomočjo evropskega projekta REmida, ki se izteče v prihodnjem letu. Za lokalno prebivalstvo projekt ne bo prinašal nobenih finančnih bremen, kvečjemu prihranke za energijo – približno 60 odstotkov gospodinjstev se je do zdaj ogrevalo na kurilno olje – oziroma za nekatere tudi zaslužke za biomaso, ki jo bomo odkupili iz lokalnega okolja.
Pa energetska samooskrba? Se je občina Šentrupert v ta cilj podala zaradi energetske ozaveščenosti ali »ekonomske preračunljivosti«?
Vedno je ekonomika ključni temelj, saj ne želimo nobenega projekta izvajati z izgubo. Po drugi strani pa verjamemo v trajnostno naravnanost in si želimo tudi finančne tokove usmeriti v lokalni prostor. Tako bomo tudi sekance odkupovali od lokalnih ponudnikov, ki so od nas oddaljeni največ 25 kilometrov.
Energetika Šentrupert pa bo sčasoma postala javno podjetje, ki bo hkrati nudila tudi energetsko svetovanje lokalnemu prebivalstvu. Še pred koncem letošnjega leta bomo v podjetju zaposlili tudi energetskega menedžerja, ki bo ljudem lahko nudil energetsko svetovanje.
V nekem intervjuju ste dejali, da želite v Šentrupertu postati »one stop shop« na področju energetskih rešitev. Torej neke vrste lokalni center za energetsko učinkovitost, kot ga imajo v Institutu Jožef Stefan? Boste torej svoje storitve ponujali tudi po vsej Sloveniji oziroma morda tudi onkraj njenih meja?
Imamo že veliko referenc, čeprav sta minili šele dve leti od ustanovitve, zato se nam zdi primerno, da ponudimo naše storitve širše. Seveda bomo ostali primarno energetsko podjetje, v nadaljevanju pa bomo razvijali tudi podporne službe z novimi storitvami. Pod Energetiko Šentrupert bo najbrž v prihodnje prešla tudi turistična dejavnost v občini.
Naj pa ponovno poudarim, da pri nas ničesar ne delamo brez nepovratnih sredstev, čeprav bi se nam na področju proizvodnje elektrike izplačalo imeti v celoti lastna sredstva za investicije, saj bi lahko odjemalcem zaračunavali tržno ceno energije, tako pa mora biti prav tako subvencionirana. V vsakem primeru pa bodo naši odjemalci v prihodnje – z novimi energetskimi sistemi v občini – za energijo plačevali manj kot do zdaj. Da ne govorimo o tem, da tistim, ki so se že v preteklosti ogrevali na biomaso, ne bo treba več skrbeti za lastne zaloge in na splošno za zalogovnike.
Koliko vas bodo vsi ti projekti stali in od kod sredstva zanje?
Za kotlovnico moči 1 MW bomo namenili približno 600.000 evrov lastnih sredstev, celotna investicija pa nas bo stala 1,4 milijona evrov. Za kogeneracijo bomo namenili skupaj 1,4 milijona evrov, podobno za čistilno napravo, smo pa ponosni tudi na sanirano osnovno šolo in prvi leseni vrtec v Sloveniji, s čimer smo v Šentrupertu sploh začeli našo samooskrbno zgodbo. Tuji obiskovalci nas zadnje čase zelo radi obiščejo zaradi naše Dežele kozolcev, s katero smo zaščitili domače kozolce – preprosta ideja, pa vendar je v tem trenutku edinstvena pri nas, saj je to edini muzej s kozolci na prostem na svetu. Tu moram omeniti Ruperta Goleta, ki je idejni oče tega projekta in realizator. V Deželo kozolcev smo vložili približno 800.000 evrov sredstev, polovica od tega je bilo kohezijskih, smo pa že uspeli s tem projektom zagotoviti povečan promet pri domačih ponudnikih prenočišč in turističnih storitev. Zelo radi nas obiščejo tudi župani drugih občin, ki se najpogosteje ne morejo načuditi temu, da če neko leto obljubimo, da bomo izvedli neki projekt, drugo leto vidijo, da smo ta projekt res izvedli. Velike ideje so dejansko izvedljive tudi v času enega mandata!
V zaporu Dob ste v začetku leta že zagnali kotlarno, zdaj pa torej zaključujete tudi kogeneracijo na lesno biomaso. Kaj sledi?
Naslednja velika zgodba je lesnopredelovalni center, ki ga bomo pod okriljem podjetja Ahovs – naša Energetika je njegov 20-odstotni lastnik – odprli do junija prihodnje leto. S tem centrom bomo dokazali, da lahko tudi v Sloveniji povežemo celotno lesno verigo, glede česar se danes tako radi pritožujemo. V finančni perspektivi 2014–2020 smo že začrtali regionalne centre pri nas, v Straži in Kočevju. Ti trije centri bodo nato tudi medsebojno povezani, po prvi fazi pa računamo tudi na širšo slovensko povezanost. Lesnopredelovalni center bo velik 3,4 hektarja, cona pa bo obsegala kar 22 hektarjev, tako da imamo še veliko manevra za širitev. Imamo pa že danes podpisane nekatere pogodbe o sodelovanju z znanimi domačimi podjetji, ki za svoje izdelke uporabljajo lepljen ali žagan les. Tako jim po surovino ne bo treba več čez mejo.
