Janez Janša od petka, 20. junija, prestaja dvoletno zaporno kazen, ki mu jo je naložilo sodišče. Malo na Dobu, malo v parlamentu. Vse od odločitve ustavnega sodišča, ki je Janšo napotilo na vrhovno sodišče, v zraku visi negotovost, saj se je iz mnenj ustavnih sodnikov dalo razbrati, da sodba prvemu možu opozicije le ni popolnoma »vodotesna«. A ker so ustavniki hkrati ugotovili, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče izvršitev sodbe tudi odložiti ali prekiniti, so Janšo napotili na vrhovno sodišče.
Franci Matoz, ki zastopa prvaka SDS, in vsi podporniki, ki mu izražajo podporo v različnih civilnih združenjih, so zahtevali, da vrhovno sodišče o njegovi pritožbi odloča prednostno. Razlog za to so bile prihajajoče parlamentarne volitve. Iz vrhovnega sodišča so jim pokroviteljsko prikimali, jim dejali, da o zadevi odločajo prednostno, in zadevo dodelili sodni poročevalki, ki je hkrati obravnavala še 26 drugih zadev.
Od takrat je minilo že več kot sto dni, a vrhovno sodišče še vedno ni podalo svojega mnenja. Do zdaj so se uspeli le dogovoriti, kdo bo o zadevi odločal.
Ne glede na to, kakšno je naše mnenje o Janezu Janši in njegovih povezavah s Patrio, pa nas hitrost dela vrhovnega sodišča ne mora pustiti ravnodušnih. Naredimo manjšo primerjavo. Pred nekaj dnevi smo lahko v Pogledih prebrali zapis Dušana Merca, ravnatelja OŠ Prule, v katerem je navedel tudi tole: »Sodnica nekega sodišča se pritoži na šolo, ker ni zadovoljna z zaključeno oceno svojega otroka. Ker s pritožbo ne uspe, se pritoži na upravno sodišče, ki jo na petih straneh sodbe zavrne. Zato se pritoži na vrhovno sodišče. Ker je otrok na počitnicah in bi lahko po mnenju matere nepravična ocena trajno poškodovala njegovo osebnost, izsili prednostno obravnavo na vrhovnem sodišču. Tudi tukaj gospa sodnica s svojo pritožbo ne uspe. Uspe pa s prednostno obravnavo!« Kako absurdna je zadeva, govori podatek, da je sodišče prednostno obravnavalo zadevo, ker je mati sodnica menila, da bi ocena tri pri glasbenem pouku uničila življenje njenemu otroku, saj je ta menil, da si zasluži štiri.
Na drugi strani imamo obsojenega prvaka stranke, ki so ga čakale parlamentarne volitve, na katerih je veljal za enega največjih favoritov. Imamo sodbo ustavnega sodišča, ki je z dikcijo, da »očitane kršitve človekovih pravic niso bile izkazane v taki meri, da bi zaradi njih naredili izjemo«, vseeno dopustilo možnost, da je do kršitev prišlo.
Seveda ne gre primerjati vrednosti obeh primerov, a ravno zaradi večje zahtevnosti in pomembnosti odločitve v primeru Patria bi pričakovali hitro, jasno predvsem pa pravočasno odločitev vrhovnega sodišča. Tako pa morata tako zapornik Janša kot vsa javnost čakati, da se sodniki odločijo, kdo si sploh želi odločati o tem in kdo sploh sme odločati o tem. Medtem Janša dejansko ni ne na prostosti ne v zaporu. In je poslanec, čeprav kot pravnomočno obsojen najbrž ne bi smel biti. Občutka, da tudi Miro Cerar čaka na odločitev vrhovnega sodišča, preden bo začel razpravo o mandatu Janeza Janše, se je težko znebiti. In ko smo priča takemu upogibanju pravil glede na potrebe posameznikov ali interesnih skupin, se lahko vprašamo, kako lahko še kdorkoli zaupa v oblast, bodisi zakonodajno bodisi izvršilno in pravosodno.
