Kot prvo predstavljamo predvolilno bitko v Mestni občini Ljubljana, v kateri se bo 5. oktobra za funkcijo župana pomerilo 12 kandidatk in kandidatov. Kaj bi Ljubljana pridobila z njihovo izvolitvijo, je bilo prvo vprašanje, ki smo jim ga postavili.
Čeprav v Ljubljani za župana kandidira kar 12 kandidatov, nekateri svojih vizij o življenju v glavnem mestu ne želijo deliti z javnostjo. Vprašanja o razvoju Ljubljane smo naslovili na vse kandidate, konkretne odgovore smo dobili od petih. Odgovorov med drugim nismo prejeli od aktualnega župana Zorana Jankovića. In ker slednji večkrat poudarja, da ne zna uporabljati računalnika, to morda niti ni presenetljivo. Sicer pa smo kandidate spraševali o tem, kaj so najbolj pereče težave v Ljubljani in kako bi jih rešili.
Kaj so najbolj pereče težave v Ljubljani in kako bi jih rešili?
Irena Kuntarič Hribar: Imeti urejeno in lepo središče mesta je lepo. Biti brez vodovoda, kanalizacije, neurejenih javnih površin, igral, rekreacijskih površin v ostalih šestnajstih četrtnih skupnosti pa je nesprejemljivo in nedopustno. Zgrajenim objektom je treba dati vsebino in delati pri novih delovnih mestih in izboljševati kakovost že obstoječih. Določiti je treba prioritetne dejavnosti in temu prilagoditi prazne poslovne prostore v mestu in okolici.
Zmago Jelinčič Plemeniti: Med največje slabosti spadajo netransparentnost javnih financ, prevelike pristojnosti redarske službe, delitev javnih sredstev brez ustreznega koncepta. Taksi službo je treba urediti po zgledu evropskih mest. Lokale, tako gostinske kot ostale, bom razbremenil odvečnih občinskih pritiskov, umiril bom vehementno kaznovanje takšnih in drugačnih inšpekcij. Omogočanje bolj svobodnega delovanja lokalov je tako v interesu lastnikov, Ljubljančanov kot mesta.
Nataša Sukič: Ključne slabosti Ljubljane so tri. Prvič, čeprav občani prispevajo veliko večino prihodkov mestnega proračuna, z njim ne upravljajo niti delno niti ne soodločajo o največjih projektih. V Združeni levici bomo to rešili z uvedbo participatornega proračuna, s katerim bi prebivalci o porabi do 20 odstotkov proračuna odločali prek četrtnih skupnosti, o največjih projektih pa na občinskih referendumih. 
Drugič, namesto da zbiramo gradbene jame, ki jih za sabo puščajo netransparentna javno-zasebna partnerstva, bi se lahko posvetili razvoju obstoječih in novih dejavnosti občinskih podjetij. In tretjič, mesto bo moralo pogasiti socialne požare, ki sta jih zanetila kapitalizem in podjetniška logika upravljanja mesta. To med drugim pomeni vključevanje praznih stanovanj v fond neprofitnih stanovanj, javne kuhinje, zdravstveno oskrbo za nezavarovane osebe ter znižanje cen vrtcev in šolskih potrebščin.
Martina Valenčič: Največja slabost Ljubljane je predvsem delovanje stare komunistične garniture z njihovo »uspešno« nadgradnjo in nadaljevanjem okostenelega sistema z mladimi. Zaradi tega je nujno potrebna svežina brez obremenitev s starimi političnimi sistemi in brez nadvlade Amerike in Evrope, najprej v Ljubljani, prav tako v vsej Sloveniji. Problemov je v Ljubljani precejšnje število, vse po vrsti jih je treba reševati, in ne le opazovati, kako vse propada. Če bi se v Ljubljani tešili le z lepimi fasadami v središču mesta, je to mnogo premalo.
