Med imeni, ki so pricurljala v javnost, je tudi Julijana Bizjak Mlakar, članica stranke Desus, ki naj bi prevzela vodenje ministrstva za kulturo. Ko smo nekaj kulturnikov vprašali, kaj si mislijo o kandidatki, je bil najbolj pogost ali bolje rečeno skoraj edini odgovor: »Kdo?«
Julijana Bizjak Mlakar zagotovo ni novo ime v politiki, v kulturniški srenji pa je popolna neznanka. Njene reference so glede na Wikipedijo sledeče: »Kamničanka, magistra poslovne politike in organizacije, profesorica matematike, pooblaščena aktuarka, habilitirana v naziv višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu, pobudnica in ustanovna članica ter članica vodstva Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, poslanka v državnem zboru med letoma 2008 in 2011, članica Občinskega sveta in podžupanja Občine Kamnik med letoma 2011 in 2014 ter predsednica Društva izgnancev Slovenije.
Je to dovolj, da kompetentno opravljaš delo ministra oziroma ministrice za kulturo? Njeno delo bodo ocenjevali predvsem tisti, katerih delo, ustvarjanje in preživetje je odvisno od tega ministrstva. Nekateri politični analitiki menijo, da je včasih za ministra celo bolje, če prihaja »od zunaj«, saj tako nima povezav z lobiji, ki vladajo na tem področju in lahko neobremenjeno upravlja in vlada.
Njena.si
Inina zgodba: to je recept za njeno popolno preobrazbo
Minister naj bo človek z dolgoročno vizijo
Julijana Bizjak Mlakar je pred volitvami delala v Agenciji za zavarovalni nadzor.
Po drugi strani pa si kulturniki na vrhu njihovega resorja zagotovo želijo človeka, ki bi imel vizijo razvoja kulture. V časniku Dnevnik tako lahko preberemo izjavo glasbenika Matije Solca, ki meni, da potrebujemo »kandidata z dolgoročno vizijo za kulturo ter vso potrebno kulturno kilometrino in razgledanostjo v domačem in svetovnem merilu«.
Na socialnem omrežju Facebook se je odzval tudi glasbenik Tibor Mihelič Syed, ki ob omembi Bizjak Mlakarjeve kot kandidatke za ministrico ne ve, ali »naj vtakne glavo v mikrovalovko« ali naj optimistično verjame v sposobnosti profesorice matematike in magistre poslovne analitike in organizacije. V enem izmed odgovorov lahko preberemo tudi menenje uveljavljene arhitektke: »Saj je vseeno, kdo je minister. A se je v zadnjem letu kaj spremenilo na področju kulture? V zadnjih treh? Je kdo predlagal kaj revolucionarnega, kar bi spodbudilo kulturni trg? Ali pa kakšno boljšo obliko dela od životarjenja kulturnikov?«
In kaj pravi Julijana Bizjak Mlakar? V izjavi, ki jo je podala za časnik Dnevnik, je bila precej skopa pri odgovoru na vprašanje, kako si predstavlja kulturo: »Kultura je nekaj zelo širokega, tako kulturo razume tudi Nacionalni program za kulturo. Nisem pa glasbenica ali da bi napisala kakšno leposlovno knjigo. Sem pa soavtorica več knjig in strokovnih člankov. Vse je stvar zaslišanja, kjer se da marsikaj razjasniti, če bodo vprašanja.«
Če bi o njenih političnih sposobnostih sodili po preteklih dejanjih, ji bo marsikateri volivec zmagovalne koalicije štel v dobro, da se je javno zavzemala proti privatizaciji zdravstva in je skupaj s civilno družbo preprečila prodajo treh bolnišnic v Ljubljani (mestne otroške bolnišnice v središču Ljubljane, stare pediatrične klinike na Vrazovem trgu in stavbo psihiatrije na Poljanskem nasipu). Da bi opozorila na škodljive procese v zdravstvu, je leta 2011 celo izstopila iz stranke SD in se nato pridružila stranki Desus.
A da ji politična mašetarjenja niso tuja, smo lahko videli lansko leto, ko je bila izvoljena za predsednico kamniškega odbora stranke Desus. Glasovanje je potekalo kar v gostilni njenega brata, ki je skupaj z njenim možem Ivanom Bizjakom na vratih preverjal, kdo je in kdo ni član omenjene stranke. Glede na pisanje Slovenskih novic naj bi bilo takrat določenim članom stranke onemogočeno glasovanje, Julijana Bizjak Mlakar pa je bila z le dvema glasovoma proti izvoljena za predsednico.
