Nejc Simšič nam je odgrnil prav tisti zastor intime, ki bi ga najraje pozabil, a bi lahko bilo to zanj usodno. Popeljal nas je skozi otroštvo, na eni strani polno ljubezni in brezskrbnosti, na drugi pa nasilja, sovraštva in travm. Še zlasti boleče je bilo obdobje osnovne šole, nanjo nima lepih spominov. Če bi se dalo, bi jih izbrisal iz spomina. Niti ločitev staršev ga ni tako prizadela kot nesramni sošolci, saj je zaradi njih že zelo zgodaj občutil, kaj so to žalost, krutost, strah. To ga je sicer naredilo močnejšega, vendar bi pred spoznanjem, da je vreden ljubezni in spoštovanja, že skoraj obupal.
Pri Simšičevih v ljubljanski Šiški so živeli harmonično družinsko življenje. Mama Irena, oče Zvone in brat Rok ne bodo nikoli pozabili tistega božičnega večera leta 1984, ko so dobili najlepše darilo. Nič mističnega ali Jezusovega ni v rojstvu Nejca Simšiča, še največja simbolika, povezana z datumom, je v tem, da je njegov dedek umrl na isti dan leta pred tem, preden se je sam rodil. Že zelo zgodaj je bilo jasno, da ga bo pot zanesla v gledališče, saj ni bilo trenutka, ko ne bi nastopal, četudi samo za medvedke v otroški sobi. Postopoma je pilil nadarjenost, ki je ni zamajala niti učiteljičina opazka, naj raje obupa, saj po njenem prepričanju ni premogel dovolj smisla za uspeh na odru. »V osnovni šoli Valentina Vodnika sem grozljivo trpel in imam na ta čas res slabe spomine. Bil sem zatiran, vsakodnevno sem prenašal trpinčenje, metanje torbe skozi okno, puščice v straniščno školjko, udarce in verbalna ponižanja. Vsak dan znova sem premišljeval, da bi prenehal obiskovati pouk. Žal se mi te želje niso uresničile in počasi sem začel pozabljati nase.
»Teta« Danica
Marsikdo je že pomislil, da se Nejcu lepo godi tudi zato, ker je bila ljubljanska županija Danica Simšič. Po nekaterih zapisih celo njegova teta, ob čemer pa se voditelj le simpatično nasmehne. »Brez skrbi, Danica ni moja teta, le znanka iz kampa v Črvarju. Tam smo bili sosedje, ki si ne delijo le počitniške idile, ampak celo priimek. Županski položaj je zasedla ravno med mojo srednjo šolo in sprva so bili odzivi pričakovani. Isti priimek, ista kri, so si predstavljali in se nemalokrat spotaknili ob podobnost. To je pa ta od županje, sem največkrat slišal, vendar se mi ni dalo vsakomur znova razlagati resnice. Bujna človeška domišljija v kombinaciji z zavistjo je stkala kakšen trač, da sem zaradi »tete« dobil razpis, na katerega sva se prijavila s prijateljico Ano Marijo Mitić, ko sva bila aktivna v improligi, gledališču in pri vodenju prireditev. Mislil sem si svoje, požrl kakšno opazko, prav pretiranega pritiska pa nisem občutil. Nič ne bi imel proti, če bi zaradi priimka dobil kazen ali dve manj zaradi nepravilnega parkiranja,« se hudomušno nasmehne.
Spominjam se, da so bili vrstniki celo tako grobi z mano, da so mi zlomili mavec, ki sem ga zaradi poškodbe imel na nogi. Zdaj me ti isti 'odrasli' otroci srečujejo na ulici in me obmetavajo s komplimenti, navdušenjem in ponosom. Res nerazumljivo, kako pasji znajo biti otroci, in morda je to vzrok, da so se mi otroci malce uprli in nisem najboljši pri druženju z njimi,« iskreno prizna in poudari, da je kljub temu ponosen stric trem živahnim malčkom.
Rok ima namreč dvojčici in fantka, ki ne skrivajo navdušenja, kadar na televiziji zagledajo strica Nejca. Tudi on se veseli druženja z njimi, čeprav ni ravno obseden z otročički. »Ne znam z otroki, zato se ne videvamo prav pogosto, kar pa ne pomeni, da se jih izogibam. Ravno pred kratkim sem jih obiskal sredi počitnikovanja na hrvaški obali in skupaj smo preživeli nekaj lepih trenutkov. Z bratom se zdaj, ko sva oba že odrasla, precej bolje razumeva. Pravijo, da je to pogost pojavi pri bratih, ki v otroštvu niso imeli veliko skupnega. On športnik, zagrizen in uspešen hokejist, jaz umetniška duša s posluhom za vse, kar je lepo. Imela sva vsak svojo sobo, pogosto sva si skočila v lase, se po bratsko zravsala in kdaj kakšno skupaj ušpičila. Nisva pa neprestano ždela drug ob drugemu, tudi na hokejske tekme nisem redno zahajal. Mraz in zajedljivi vonj tivolskih slačilnic sta bila dovolj dober razlog, da sem ostajal doma. (smeh) Zdaj ko sva vsak na svojem in sva imela veliko časa za premislek, da ugotoviva, katere so tiste stvari, ki nas bogatijo, sva spoznala, da je družina res tista oaza, kamor se človek najraje vrne. Za tovrstna razodetja nikoli ni prepozno,« je prepričan Nejc, ki je počasi in vztrajno prišel do velikega preobrata.
Ločitev ga ni potrla
Mama Irena je v sinu našla ustvarjalno žilico. Zelo zgodaj ga je spodbujala k potovanjem in raziskovanju pisanega sveta. »V osnovni šoli me je prvič odpeljala v London, tam sem doživel prvo razsvetljenje. Muzeji, živahne ulice, barvitost mesta, mešanje kultur, lutke s podobami svetovnih zvezd in še bi lahko našteval. Tovrstni pobegi iz krutega vsakdanjika, proč od ustrahovanega šolarja, so me gnali naprej. Živel sem le še za te trenutke, se veselil novega potovanja in tako je bilo vse do srednje šole. Na gimnaziji Vič sem si končno opomogel in pridobilsamozavest ter se začel posvečati zdravi samopodobi,« pove in odstre še eno tančico družinske usode.
Med letoma 2004 in 2005 se je Nejčevo življenje znova malce zamajalo, saj sta se po dolgih letih ločila njegova starša. »Zgodilo se je ravno po maturi, kot da bi mi nekako želela prizanesti. Odvijala se je tipična igra mame in očeta, ki želita vsak po svoje pridobiti sinovo pozornost. Ni se mi bilo težko sprijazniti z dejstvom, da bo zanju bolje, če živita vsak na svojem, hkrati pa nisem želel biti njun mediator, ki bi držal zdaj z enim, zdaj z drugim. Oba sta mi dala veliko in potrebovali smo svoj čas, da smo vzpostavili pravi odnos, a ko se danes ozrem na celoten ločitveni proces, sem presrečen, ker ni pustil globljih sledi na moji psihi. Ne bom tajil, da sem bil bolj navezan na mamo, ki se je res intenzivno ukvarjala z mano. Čeprav nikoli nisem imel žepnine, me je po svoje razvajala, vendar skozi že omenjena potovanja in druge dejavnosti, ki so širile moje obzorje. Kot najstniku sta mi vcepila delovne navade, imel sem počitniška opravila, prvo plačo pa sem si prislužil z igranjem v Šentjakobskem gledališču,« ponosno pove Nejc, ki je iz še tako bolečih življenjskih izkušenj napredoval v samostojnega in uspešnega mladega ustvarjalca.
