FOTO: Bolna mati je s hčerko živela sredi najhujše umazanije in mačjih iztrebkov

Pred dnevi so v bližini Maribora iz stanovanja ženske v zavetišče odpeljali 26 mačk. V stanovanju je bilo namreč polno umazanije in mačjih iztrebkov. Predstavniki Živalske policije pravijo, da česa podobnega še niso videli, so pa v zadnjih dneh obravnavali še dve podobni prijavi.

Kako je mogoče, da nekdo sredi civilizacije živi v takšnih razmerah in da pristojni ne ukrepajo? To se sprašujejo tudi pri Živalski policiji, kjer so prijavo o tem, da naj bi imela »lastnica v stanovanju večje število mačk, (30) za higieno ni poskrbljeno, saj iz stanovanja zelo zaudarja, kar lahko potrdijo tudi ostali sosedje v bloku.« Gospo naj bi obiskale vse pristojne institucije, vendar vrat ni odprla.

Čez dva dni so odšli na ogled člani Živalske policije. Kljub nasprotovanju lastnice jim je uspelo vstopiti v stanovanje in že na hodniku so »doživeli udar amonijaka v nosove«

Kar so videli jih je presunilo, zato so se odločili, da na spletu objavijo vse podrobnosti tega neprijetnega doživetja, ki si ga lahko v celoti preberete v naslednjih vrsticah.

»Nekako smo se preko veže s stopniščem (vse skupaj cca 2m2 ) prebili skozi smeti, odpadke in nekaj skromne zelenjave za prehrano in nekaj prehrambnih artiklov (vse skupaj pomešano kot na odpadu) v kuhinjo. Na nekaj m2 je bila na kuhinjskih pultih (ki si tega imena ne zaslužijo) postrojena vrsta mačk v starosti od 1 do 5 let. Tako na hitro smo jih našteli 10. Nad stenskimi kuhinjskimi elementi je imelo svojo transverzalo še nekaj mačk. Vrata elementov so bila polomljena, brez tečajev, a niso padla, ker so bila na tleh zalepljena z mačjimi iztrebki. Podobno je bilo tudi v spalnici (vsaj po nekaj podobnega postelji in nekaj kar se je nekoč imenovalo vzmetnica), sicer bi bil bolj ustrezen opis smetišče ali komunalno odlagališče. Za naslednji prostor bi lahko le po opremi sodeč (banja, umivalnik, WC školjka in pralni stroj) rekli, da je kopalnica, dobesedno lahko rečemo, da je bila »scalnica« in »sralnica« mačk. Tu človek ne more opraviti niti potrebe, niti se umiti, razen če nima v mislih umivanje z mačjim urinom in blatno kopel v mačjih iztrebkih. Enako je bilo v vseh prostorih. Skratka razmere, ki si jih ne more človek predstavljati niti v nočni mori. Želeli smo pogledati še v sobo iz kuhinje, ki je bila v popolni temi, vendar nismo mogli, ker nam lastnica pove, da že mesec dni nimajo elektrike, ker je prihajalo že večkrat do kratkega stika.

V takšnih razmerah so živele bolna mati in 18 letna hči (študentka srednje šole). Navkljub neznosnemu smradu in pekočih oči zaradi amonijaka sem vztrajal v stanovanju. Pred očmi sem imel samo eno. »To se mora končati! Če so vse inštitucije zatajile, mi ne smemo in ne moremo!«. Težko sem dihal, pa vendar če so one zdržale leta (po pripovedovanju to traja že 5 let po smrti moža lastnice oziroma očeta 18 letnice. Dosti bolje pa ni bilo niti prej, saj je pred očetovo smrtjo ves čas botroval alkohol. In v teh razmerah se je rodilo in odraščalo dekle. V pogovoru izvem, da je v mesecu aprilu prišlo do požara dimnika, le ti so ob intervenciji napolnili 1 kontejner odpadkov na podstrešju, da so se prebili do dimnika, odpadkov da je še vsaj za 1 do 2 kontejnerja vendar za tak odvoz nimajo sredstev. Ko so imeli namen pogledati še dimnik in vratca v stanovanju pa so po pogledu iz hodnika v kuhinjo odstopili od namere v strahu za svoje zdravje. Izdali so le prepoved uporabe dimnika in kurjenja in obvestili o videnem CSD, ki pa jim kot rečeno po večkratnih poizkusih ni uspelo vstopiti v stanovanje. Tako so primer zaključili: »Če ne želijo in ne dovolijo, da jim pomagamo, imamo zvezane roke.« Nekje pred mesecem dni jim je torej šla še elektrika. Tukaj je kot edina inštitucija priskočil na pomoč RK (Rdeči križ), ki jima je omogočil enkrat dnevno topel obrok in priskrbel pakete s hrano. Prav tako jim je RK priskrbel kar nekaj elektrikarjev, ki bi naj pogledali kaj je narobe in napako odpravili, a se ob pogledu v stanovanje nihče ni upal vstopiti v strahu za svoje zdravje. Tako je ostajalo vse pri starem, le sestra lastnice jim je poslej na svojem domu prala perilo.

Razmere so bile nevzdržne tudi za sosede. Dobesedno je iz stanovanja tako smrdelo po amonijaku, mačjem urinu in iztrebkih, da ni bilo možno sedeti zunaj niti pri sosedih. Zdramila se je soseska, podpisala peticijo in jo naslovila na KS (krajevno skupnost), ki pa je glede na odklon sodelovanja lastnice bila nemočna.

Ob vseh teh nepomembnih političnih prerekanjih sem se ob pogledu na bolno mater, apatično hčerko, prekrito stanovanje z iztrebki in razžiralnim amonijakom vprašal: »Kaj je razžrlo našo družbo, naše medsosedske odnose, naš čut za stisko sočloveka?« Vprašanja brez odgovorov. Je cilj ali rezultat našega napredka, da bomo država, njeni organi in inštitucije in mi vsi prevzeli logiko digitalnega napredka: »brezčutnost?

»Kje si Slovenija?«

4.) Z lastnico smo se v tem dolgem obisku dogovorili, da bomo pomagali živalim in njima. Takoj naslednjega dne, to je v petek 25.07.2014 in v ponedeljek 28.07.2014 smo intenzivno vzpostavljali kontakte s CSD, RK, KS, OU UVHVVR in si zadali za nalogo, da bomo zadevo rešili. Lahko rečem, da so na naše posredovanje vse inštitucije takoj odgovorile in bile pripravljene sodelovati. Tako smo se dogovorili za skupno srečanje v torek 29.07.2014, ko smo se dobili in jim predstavili naš pogled problema in možne rešitve. Vedeli smo, da sami ne morejo odločati in potrjevati naših predlogov, saj gre tukaj le za finančna sredstva (namestitev v drugo stanovanje, pregled obstoječega in morebitna sanacija) za kar ni predvidenih sredstev in jih je nemogoče ali zelo težko zagotoviti (zagotovimo jih lahko le za nepredvidene pa čeprav nepotrebne referendume), »Kje si Slovenija?«

Vedeli smo, da se morajo tega dne stvari premakniti, sicer bo zopet vse obstalo na istem mestu. Naš prvi predlog je bil odstranitev muc in nato lahko nadaljujejo druge službe. Takoj smo bili pripravljeni namestiti mater s hčerko v naše varne hiše, ob zagotovilu, da bodo pristojne službe pristopile k reševanju bivalnega (začasnega in sanacijo obstoječega ali stalnega novega) vprašanja. Skupaj smo torej odšli na ogled (mi že torej drugič). Lahko si samo predstavljate šok ostalih ko so videli nečloveške razmere. Zavedamo se, da lahko kdo poreče, da so si same krive, da so se znašle v teh razmerah in so si jih same omogočile. Res je, vendar je tudi res, da so postale svoje lastne žrtve, kot samomorilec. Ali pustimo samomorilcu, da ob naši prisotnosti izvrši naklep samomora? Tudi tukaj gre za okoliščine psihičnega in čustvenega samomora. In če dopuščamo to v naši družbi, ustvarjamo »samomor človečnosti« in postajamo »človeški kanibali«.

V dogovoru sem naprosil sestro lastnice, da je odpeljala lastnico in hčer k sebi na kosilo, meni pa je predala ključe stanovanja. Takoj sem obvestil OU UVHVVR, da so pozvali zavetišče. Prišli so in skupaj smo odlovili okoli 20 muc. O tem si lahko več preberete v članku v Večeru z dne: 02.08.2014 (priloga tega dopisa). Dozdevalo se mi je, da sem ob prvem ogledu videl več muc, zato sem se ob vrnitvi lastnice in hčere dogovoril, da me naslednjega dne obvestijo, če bi kaka muca še ostala, da bi ne ostale v stanovanju brez oskrbe po njunem odhodu. Res sem imel naslednjega dne ponovni kontakt z UVHVVR in zavetiščem, da so prišli še po 6 muc.

Takšen je naš povzetek dogodkov pri tem primeru, vse ostalo pa kot sem že omenil je podrobno opisano v že omenjenem članku v časniku Večer (članek je bil objavljen 2. avgusta). Naj na koncu le še dodam, da smo v zadnjih 10 dnevih poleg tega primera obravnavali še 2 taki prijavi v podobnih nemogočih razmerah. Torej 3 v 10 dnevih. In tu na koncu postavljam novo vprašanje: »Kam greš Slovenija?«

Aldo - Goran Ninovski
vodja živalske policije