Barbarina žalostna zgodba

Bila je odvisnica in kot tako so jo obravnavali vsi, ki so imeli po uradni dolžnosti z njo opravka. Okoliščine smrti Barbare Lunar so še vedno zavite v tančico skrivnosti. Po eni od teorij naj bi mlada mamica, ki je svoje življenje prezgodaj končala pod vlakom, storila samomor, njena mama Bojana pa je prepričana, da je bila zanjo usodna mešanica zdravil.

»Policisti, ki so preiskovali njeno smrt, so mi povedali, da ne vedo, ali je šlo za nesrečo ali samomor. Čeprav mi hčerke nobena njihova ugotovitev ne bo vrnila, vem, da Barbara svojega desetmesečnega sinčka Aleksandra nikoli, ampak res nikoli ne bi zapustila. Bila je narkomanka in kot tako so jo jemali vsi v sistemu, nihče pa je ni prepoznal kot človeka, ki se želi po padcu pobrati in normalno zaživeti.«

Tako je tragično zgodbo Barbare Juvan, ki je svojo življenjsko pot 2. junija prehitro končala pod vlakom v bližini glavne ljubljanske železniške postaje, začela njena mama Bojana Lunar iz Strahovice pri Kamniku.

Barbara je pri štiriindvajsetih letih prvič odšla na leto in pol dolgo zdravljenje od odvisnosti od heroina v komuno na Sicilijo. Leta 2001 se je vrnila v domačo vas. S končano srednjo ekonomsko šolo je brez uspeha iskala zaposlitev, nato pa je na splet dala oglas, da bi prevajala, saj je tekoče govorila italijansko, angleško in nemško, nekaj malega je znala celo rusko. A je že po dveh dneh padla prijava pristojnemu inšpektoratu zaradi dela na črno, sledila je drakonska denarna kazen.

Po tem, je pripovedovala Bojana, se je Barbara odločila nadaljevati šolanje: »Moj partner ji je kupil avto, fiat uno, da se je lahko vozila na izpite. V Ljubljani je videvala bivše sošolke, vse so imele urejeno življenje, bile so poročene, s službo, otroki, ona pa na začetku. In ko se je nekoč vračala iz Ljubljane, se je vanjo v križišču zaletel drugi voznik in ji razbil avto. Takrat se ji je sesul svet. Govorila mi je, da ji nič ne uspeva. Spet je začela jemati drogo ...«

Od leta 2003 je Barbara spet živela človeka nevredno življenje na ljubljanskih ulicah, kjer je spoznala Neša, prav tako odvisnika, in skupaj sta se odločila, da se enkrat za vselej izvijeta iz krempljev heroina. Začela sta z metadonsko terapijo, s pomočjo Kraljev ulice pridobila v najem stanovanje v Polju, ljubezen pa lansko poletje kronala s sinom Aleksandrom.

Po Bojaninih besedah so Barbari že ob sprejemu v ljubljanski porodnišnici pokazali, koliko je v njihovih očeh vredno življenje narkomanke: »Sestre so tisto najnujnejše sicer naredile, je pa bila ena od sester ob sprejemu z Barbi še posebej nesramna, zabrusila ji je, da taki, kot je ona, sploh ne bi smeli imeti otrok, in da če bi bilo v njeni moči, bi ji ga takoj odvzela. Prepričana sem, da je tudi negativen odnos osebja pripomogel k temu, da je kmalu zapadla v poporodno depresijo.«

Kot da poporodna depresija ne bi bila dovolj, se je po rojstvu Aleksandra začela krhati še zveza, je zgodbo svoje hčerke nadaljevala Bojana. Nešo je ob metadonski terapiji začel piti, zanemarjati je začel družinske obveznosti, z Barbaro pa fizično obračunavati, kar je pomenilo kršitev stanovanjskih pravil in takojšnjo izselitev: »Da je ne bi nastanili v krizni center, se je aprila s sinčkom preselila k meni. Vsak dan se je z vlakom vozila v Ljubljano na metadonsko terapijo, saj je bil to eden od pogojev za sprejem na detoksikacijo, za katero se je odločila. Za Aleksandra bi naredila vse, v njem je ponovno našla smisel življenja.«

Zaradi poporodne depresije je psihiater Barbari predpisal tablete zyprexa, a jih je iz samo njej znanega razloga prenehala jemati pred zaključkom terapije in stanje se ji je kmalu poslabšalo. Trpela je tudi za astmo, po zdravila pa redno hodila k osebni zdravnici v zdravstveni dom na Metelkovo. In tako je svoje psihične tegobe namesto psihiatru nekoč zaupala osebni zdravnici.

PRELOM

»Osebna zdravnica je Barbari predpisala tablete cipralex, ki jih sama zelo dobro poznam, saj sem jih pred časom jemala zaradi paničnih napadov,« je pojasnila Bojana in nadaljevala, da omenjene tablete nikakor ne gredo skupaj z metadonom, vsaj kolikor je sama raziskovala.

Kot pravi Bojana, se je Barbarino stanje depresije poslabšalo, ta možnost je celo omenjena med nezaželenimi stranskimi učinki omenjenih tablet: »Pa je zdravnica vedela, da je Barbi narkomanka, da je okužena s hepatitisom C, da je astmatik, da je na metadonski terapiji in da je pravkar rodila. Ni prepoznala, da gre za hujšo psihično težavo in da moja hčerka nujno potrebuje psihiatrično pomoč. Ko je začela jemati cipralex, se ji je zmešalo!«

Nov udarec je sledil, ko Barbare niso sprejeli na detoksikacijo: »Imela je točno uro, vendar je zjutraj zamudila avtobus do Kamnika, od koder bi z vlakom nadaljevala pot do Ljubljane. In če ne se ne prikažeš ob uri, te vržejo iz programa. Kot da te ni. Tako je zapisano in tako bo. Pika. Trikrat moraš biti tam čist, da te sprejmejo. Mislim, halooo! Nobene vloge ne igra niti otrok. Nečloveški so, nečloveški je ta sistem. Tako se ji je izmuznila še ta bilka ...«

2. junija se Barbara ni vrnila z metadonske terapije v Ljubljani. »Pa ni storila samomora, kot hočejo prikazati. Zaradi vseh teh mešanic tablet in metadona je bila odsotna. Hodila je po tiru in premišljevala, vlaka sploh ni slišala,« je prepričana Bojana. »Baje, tako mi je povedal policist, da se je obrnila, ko je bil vlak tik za njenim hrbtom in sta se s strojevodjo celo ujela s pogledi,« je razkrila naša sogovornica.

In nadaljevala: »Tako se je trudila, pa ji nihče ni znal prisluhniti. Vem, da moja Barbi ni naredila samomora. Da se je zgodilo, kar se je, in da je Aleksander danes brez mamice, pa je kriv sistem. Človek se trudi izvleči iz dreka, oni pa se držijo pravil in paragrafov kot pijanec plota. Pa ne bom se spuščala v razne sodne spore in dokazovanja. Te bitke se ne grem, zdravniki tako niso nikoli nič krivi, gre mi za to, da resnica pride na dan. Edino ta lahko kaj spremeni.«

Ter zaključila: »Barbara je bila ujeta med pravili na svoji predolgi poti iz sveta droge. Če bi dobila takojšnjo strokovno medicinsko pomoč, se njeno življenje ne bi končalo na tirih. Naj bo nesrečna smrt moje Barbi v opomin vsem tistim, ki opravljajo svoje delo samo po pravilih, pozabljajo pa, da ga za človeka. Še od policije nisem dobila nazaj nobene njene stvari, češ da služijo kot dokazno gradivo. Imajo jo za kriminalca, bila pa je samo narkomanka, ki si je z rojstvom sinka želela urediti svoje življenje.«