Ko pri nekom začutim negotovost, kompleks ali močno čustvo, se pogosto samodejno potegnem nazaj in se pretvarjam, da tega nisem opazila, ker se mi zdi, da ima vsak človek, kar se tiče čustev, pravico do določene mere zasebnosti. Po sebi vem, da nas je mnogo takih, ki jih prekleto nerodno kažemo z mimiko svojega obraza ali kakšno prenagljeno kretnjo, trzljajem z glavo, živčnim prestavljanjem rok ali grizenjem ustnic.
Ob tem razmišljanju se vprašam, kje so meje človeka in kdaj jih prestopim, ter predvsem, kdaj prestopim lastne meje zaradi vživljanja v druge.
Med odraščanjem sem – kot verjetno mnogi mladostniki – gojila precej jeze do svojih staršev, ker sem menila, da se vtikajo v moje življenje. Zdaj nekako razumem, kako se človek počuti, ko gleda nekoga, ki počne stvari, za katere ti je kristalno jasno, kam gredo, kako se bodo razvile, in si jih sam pri sebi že zdavnaj razčistil. Nekomu, ki ti je blizu, je težko pustiti njegovo lastno izkušnjo, ker se bojiš, da bo prizadet ali pa ker se ti enostavno zdi neumno.
V resnici pa lahko samo gledaš. Problemov ne moreš reševati namesto nekoga drugega, pa če še tako boli, da ti obstajajo. Bolje je človeka pustiti, da jih reši sam. Tako pravzaprav zavaruješ tudi sam sebe, da te ne potegne v zgodbo, ki s tabo osebno morda nima nikakršnega opravka.
Človeku je treba dopustiti, da ima probleme sam s sabo. Kdo jih pa nima? Zakaj bi se eden pred drugim pretvarjali kako smo zadovoljni in kako imamo lepo urejeno življenje, če pa to ne drži? In potem seveda ne soditi in kazati s prstom. Pustiti razčiščevanje tistemu, ki se ga problem tiče.
Naučila sem se ne drezati in vleči iz ljudi. Dajem priliko, da se mi, če tako začutijo, odprejo sami. Če ne, pač odnos zastane na nižjem nivoju komunikacije, ampak nič zato. Z vsemi se ne da spuščati v globine. In predvsem, na take potope morata biti vedno pripravljena oba kandidata, če ne, se tandem zatakne ob prvo oviro na poti navzdol.
Če si pripravljen tvegati, velikokrat najdeš nekaj pozabljenega prav v očeh drugih.
S precejšnjo mero otožnosti ugotavljam, da je resnično vse, kar lahko storiš za sočloveka, to, da mu daš vedeti, da si mu na razpolago, če to želi. Da boš poslušal, če se bo želel odpirati, in da mu boš dal nasvet, če te bo zanj prosil. Na žalost vsi ne funkcioniramo z isto hitrostjo in stvari ne doživljamo vzporedno.
Če bi še tako rada za nekoga popravila stvari, pomagala, nekaj dopovedala, ne morem. Poskrbim lahko le sama zase – in to je moja EDINA dolžnost nasploh. Upam lahko, da bodo ljudje okrog mene razumeli, da sem jim na razpolago, če si tega želijo.
Želim si, da bi bila sposobna izreči misli in želje, da bi me dobro razumeli. Da bi predrla tišino in komunicirala iskreno. Da bi vse neizrečene besede, tiste, ki si jih želim povedati, ki jih želim deliti, izraziti, povedala, namesto da se ustavim in pustim času, da jih zabriše.
Včasih se zdi, kot da, vsakič ko se nekomu odpreš, nepovratno izgubiš del sebe. Pa ni tako.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
