Novice Svet24

To je živahna in nasmejana pisateljica Aleksandra Veble, ki ne skriva svojih let in je pri svojih 65 letih polna življenja in načrtov.
Kdo drug v njenih letih bi morda dejal, da se je že izčrpal, kar se tiče želja, v njej pa se šele porajajo. S prirojeno galantnostjo nam je zaupala skrivnost njene vitalnosti, razkrila odnose s hčerkama, spregovorila o svobodi, prelomnicah in kulturi žensk po svetu.

Iz vaših knjig smo priča vašemu pestremu življenju, ki ste ga kreirali sami že od najstniških let dalje pa vse do vašega 65. leta. Kakšno spoznanje ste si pridobili v tem času?
Pred leti, preden sem začela s pisanjem tetralogije in preden sem postala znana pisateljica v Sloveniji, sem najprej vase vložila veliko ur raziskovanja, študija, da bi najprej sebe spoznala. V vseh teh letih sem se mnogokrat vprašala, zakaj prav jaz, zakaj se le meni dogajajo življenjski utrinki, ki so lepi, manj lepi, žalostni, predrzni, ljubeči, pogumni, bogati, revni, veseli, ponižani, razočarani, z eno besedo pestri. Danes oziroma pred desetimi leti mi je tudi astrologija pomagala razumeti, zakaj se v določenih meridijanih počutim bolj, ter kje sem uspešna in domača. Posvetila sem se profesionalni raziskavi o ljubezni, ki jo čutim zelo globoko do svojih hčera in do sočloveka. Prebrala sem nešteto psiholoških razlag o razumevanju in sprejemanju različnosti drugačnih kultur, ki so me obogatile s spoznanjem, da sem resnično del našega vesolja. Ta teza me je z leti vodila skoraj v popolnost in končno sem spoznala eno samo pravilo za lepo življenje, da moram vsem »grešnikom«, ki so mi tekom let zagrenili življenje, oprostiti. In to sem tudi storila. Šele tedaj sem lahko sedla za tipkovnico in izpisala svojo tetralogijo.

Pravite, da ne razumete, zakaj toliko besed okoli svobode. Kaj vam pomeni svoboda in kdo je v tem pogledu vaš vzor?
Jaz sem vedno bila svobodna, saj sem si svobodo preprosto vzela. Partnerja, ki se ljubita, si ne omejujeta poti gibanja. Dva zakona ali prijateljstvo me niso vezali na neko diktaturo. Jaz sem vedno živela svobodno, nihče od mojih zakonskih mož (dva) ali partnerjev (dva) me niso zaklepali v neko kletko. In če se odločim še za kako resnejšo vezo, bo ostalo isto, Aleksandra bo vedno svobodna.

Vaša življenjska pot vas je že pri devetnajstih odnesla v svet. Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Ali sta tudi hčerki storili kaj podobnega in kakšen je bil vaš odziv?
Moji dve princeski, pa naj se sliši še tako snobovsko, sta del mojega uspeha. Že kot zelo mladi deklici sem ju začela vzgajati, da sta del tega življenja, ki ni vedno pošteno. Obe sta sprejeli del odgovornosti, v očeh drugih sta bili morda najsvobodnejši deklici na svetu, zame pa najbolj odgovorni deklici najstnici, ki sem jima popolnoma zaupala. Sem ponosna mati, ki je takoj uslišala željo ene od hčera, da maturo opravi zunaj Slovenije. Jasno je torej, da podpiram notranje občutke mladine in da sem vedno spoštovala željo hčera po svobodi. To sta zaužili zelo zgodaj in jo uživata še danes.
Kakšne povezave imate z družino prvega moža iz Bejruta?
Družina v Bejrutu bo vedno ostala družina. Vsako leto, če je le mogoče, glede na politično situacijo tam, se vračam v Libanon, v deželo sonca.

Kako pa ste zašli na Havaje?
Adi, moj nezakoniti mož, pa je naše gore list. Spoznala sva se v Rogaški Slatini, več o najinem srečanju in skupnem življenju opisujem v knjigi Aloha Alekaneka, ki je posvečena njemu. Havaji so bili dolgih devet let najin dom. Jaz sem odpotovala, sam pa si je izbral svoj »zadnji dom« prav tam, kar je bila njegova želja. V Kono na Havaje se vračam bolj pogosto šele po Adijevi smrti pred štirimi leti. Kona je zame raj na Zemlji. Kona je mir, sonce, ocean, toplo podnebje, ognjenik, vog, to je vulkanski smog, dnevni manjši potresi, umirjen promet, vedno v mejah zakona, veseli obrazi na ulicah in v lokalih, ljudje, ki cenijo drug drugega ter navade, običaje in različna verska prepričanja. Otok brez stresa in brez virusov. Otok, kjer sta delo in služba zelo spoštovana in s tem tudi vsak prisluženi cent. Otok daleč od skrbi in ljubosumja. Otok ljubezni in radosti.

Spomladi ste bili žirantka v oddaji Dobro jutro na nacionalni televiziji, in sodelovali pri izboru para za veliko televizijsko poroko. Kako vidite Slovenke?
Biti ponosna deklica, mladenka, ženska in seveda pozneje babica ni pogojeno samo s časom, v katerem živimo, temveč je to tudi del kulture. Gre za vprašanje tega, kako se je ženskost integrirala v neko okolje. V Sloveniji ženskost vsekakor ni neka vrlina, ki bi si jo morale generacije naših deklet ali babic resnično vzeti za vzgled, zato je težko govoriti o ponosu. Osebno menim, da se je fenomen ženske privlačnosti z leti v Sloveniji še poslabšal. Deklice oziroma ženske, ki vzgajajo deklice, se nikoli niso dovolj cenile. Danes je večina njih izmučenih, živčnih in usahlih, z zelo malo lepih spominov. Če grem po ulici, težko opazim kako res pravo žensko mladih let. Se pa takoj na ljubljanskih ulicah zazna dama mojih let, saj so te zelo redke. Mlade deklice se oblačijo v razodeta oblačila, ki so dobra in prikupna samo za trgovce, za mlada dekleta pa precej neženstvena. Dobro se zavedam, da bo moja izjava sprožila veliko prahu in nejevolje, a naj vas vprašam, zakaj je večina slovenskih deklet brez fantov? Zato, ker se fantom ni potrebno več potruditi, da »v resnici« vidijo svoje dekle, ta namreč že itak hodi po mestnih ulicah skoraj … gola.

Kako pa je z ženskami v Bejrutu ali na Havajih v tem pogledu?
Težko je v nekaj besedah odgovoriti na to zahtevno vprašanje, saj gre za dve popolnoma različni kulturi na dveh celinah. V Libanonu se dekle » razkrije« z nasmehom, šarmira z očmi, z ustnicami, s svojo urejeno zunanjostjo, moški padajo pred njimi na kolena. Oblečena so seksi, podobno kot so slovenska dekleta, a se jim nikoli ne vidijo spodnjice. Libanonka se nikoli ne bo spustila v intimno ljubezensko razmerje, če to ne bo nagrajeno s poroko ali vsaj bogato nagrado v zlatu. Pika. Havajke so deklice, ki jih spremljajo bratje, strici, sosedi, vsa družina, isto kakor v Bejrutu, so zelo ponosne in brez resnih fantov zunaj njihovega kulturnega dometa fant ne bo povsem dobrodošel. Družina jim pomeni zelo veliko. Za oboje pa velja, da dekle brez očetovega blagoslova nikoli ne bo pristala v neko zvezo.

Vi očetovega blagoslova niste imeli, ko ste pristali v Bejrutu pri devetnajstih. O tej in drugih prelomnicah pišete tudi v svojih štirih knjigah.
Nisem imela očetovega blagoslova, saj zanj nisem niti vprašala. Moj prvi mož je bil mulat, visoki diplomat pri OZN. Ko sem domov sporočila, da sem se poročila v Bagdadu, nisem dobila nobene čestitke. Tako gre v življenju, kadar smo drugačni. Mislim, da beseda prelomnica ni dovolj, to so bili padci v »brezno«, padci v »vodnjak«, življenje mi je viselo na nitki, a sem se vedno odločno oprijela zadnje bilke, vedno sem se znala pobrati in nadaljevati s svojim življenjem, ki je bilo pestro, zelo pestro. Vsako obdobje mojega življenja je bogata zakladnica izkušenj in spominov. Za svoj 59. rojstni dan sem izdala prvo knjigo Al-Eksandra, sledile so še tri in tako zaključila tetralogijo. Za svoj 64. rojstni dan sem v Ameriki izdala prvo knjigo, naslednje leto, lanskega junija, je izšla druga in takoj sem oddala 279 strani dolgi prvopis za tretjo knjigo. Torej v pičlih petih letih šest knjig in dva prvopisa.

Da sklenemo z vašim mladostnim videzom. Nam zaupate, kje je skrivnost vaše sijoče polti?
Mladosten videz uravnava notranje zadovoljstvo, ki mu pomaga zdrav način prehranjevanja in kot dodatek, ki ga potrebuje še čevelj, dobra krema za zaščito. Moja zaščitna krema je moj proizvod. Magični serum. Danes je moja prehrana zelo preprosta, nizkokalorična, brez živalske maščobe, razen ribic in včasih si privoščim kruh z maslom. Odkar ne kadim več, kmalu bo že petnajst let, se počutim kot šopek zdravih rožic. Med ustvarjanjem knjig velikokrat doma zaplešem, telovadim in redno hodim na dvourne sprehode. Če pa sem v bližini oceana, pa zaplavam v dopoldanskem soncu. Moje življenje je zelo lepo, saj sem za svoje zadovoljstvo veliko tvegala, veliko študirala, meditirala in seveda velikokrat tudi jokala. Ponosna sem, da sem tekom let obdržala svojo ženskost, kajti biti najprej ženska je pogoj za uspeh.