Kdo ste, Miro Cerar?
Sem čisto navaden človek. Medijsko prepoznaven sem postal povsem po naključju zaradi svojih komentiranj prava, politike, včasih tudi kakšnih bolj etično obarvanih tem. Drugače sem po naravi malce filozofa, ko sem bil mlajši, sem bil navdušen športnik, nekaj časa pa sem se ukvarjal tudi z glasbo. Že na samem začetku študija me je povsem prevzelo pravo in navdušenje nad njim me ni minilo niti do dandanes.
Filozofi menda veljajo za manj spretne pri hišnih opravilih. Znate zamenjati žarnico?
Zamenjati jo sicer znam, a pogosto za take reči preprosto nimam časa. Sicer pa doma kakšno stvar postorim tudi sam.
Kaj najraje delate? Likate?
Likanje mi ne gre ravno od rok.
Kuhate? Perete?
Skuham tisto najnujnejše, največkrat stopim za štedilnik zaradi otrok. Pranje pa raje prepuščam partnerici, čeprav me je mama učila tudi tega.
Kako se spominjate otroštva? Dajete vtis, da ste bili med bolj pridnimi, da ste bili zgled vrstnikom in da si vas je za zeta želela marsikatera mama.
Kaj pa vem. Verjetno sem bil zaradi mirnega značaja za mnoge prijeten, čeprav sem znal tudi kakšno ušpičiti. Med sošolci sem veljal za tistega, ki je z nagajivimi vprašanji učitelje rad spravljal v zadrego. Spomnim se, da sem nekoč pri biologiji učiteljico vprašal, ali kače govorijo. Seveda je bil njen odgovor, da se nekako sporazumevajo, a drugače kot ljudje. Ko sem se še naprej delal naivnega, češ, a potem risanke niso resnične, takrat je bil namreč priljubljen Modri dirkač, se je ves razred krohotal, učiteljica je pa rdela.
Kje ste obiskovali osnovno šolo?
V Ljubljani na Prulah, potem sem šel na Šubičevo gimnazijo in pozneje seveda na pravno fakulteto. Stalno se vrtim okoli središča mesta.
Celoten intervju si preberite v današnji številki časnika Svet24!
