To ni moje delovno okolje. Pojejo ptiči, oglašajo se črički, oziram se čez ramo in preverjam, kje je Lajka. Na mizi je šopek rož. Pijem kavo. Ugotavljam, da je lahko življenje prekleto preprosto, če si ga ne želiš preveč komplicirati. Živim, diham in se smehljam sama sebi, ker me to muhasto sonce zelo veseli.
V misli mi prihajajo različni spomini, vezani na zaznavanje sveta okrog sebe, kot ga čutim v tem trenutku. Vonj, okus, občutek toplote na koži, zven glasu, veter, ki mi čez oči nosi pramen las, ki si ga vsakič znova zataknem za uho.
Spomini so kot sledi, ki jih puščamo za sabo. Kot odtisi stopal v finem pesku. Eni so taki, ki so popoln posnetek tvojega stopala in so ti zato zelo pri srcu. Umetnine.
Kako bi bilo, če bi bilo vedno vse »lepo«?
Večkrat se ozreš in jih pogledaš z ljubeznijo, pa čeprav so nekje za tabo in čeprav veš, da je to preteklost. Drugi so površni, zabrisani, se komaj poznajo oziroma ti nekaj na njih ni všeč. V resnici ti nikdar ni bilo, morda te je takrat nekaj na tvojem stopalu motilo in so zato predvsem slab spomin. Za sabo jih pustiš brez posebnega občutka izgube. Spomin je časovna kapsula. Res je, da je lahko s časom prirejen, obarvan s čustvi in spremenjen z izkušnjo, ampak občutek, ki ga daje, je večen, edinstven in unikaten.
Vprašam se, le kako bi bilo, če bi si lahko človek v glavi uredil tako, da bi se spominjal dogodkov in stvari samo na prijeten način. Ali bi imelo življenje sploh še smisel? Kako bi bilo, če bi bilo vedno vse »lepo«? Ali bi »lepo« v tem primeru izgubilo svoj pomen? Bi postalo dolgočasno? Brez izziva? Brez težnje po tem, da bi nekaj izboljšali ali olepšali? Predstavljam si nekoga, ki ima vse nasvetu in ki se mu vsaka želja uresniči. Čudno, ampak ta imaginarni človek se mi kar malce zasmili. Zdi se mi, da mora biti kljub vsemu precej zdolgočasen in potrt. Menim, da ravno življenje s svojimi izzivi, vzponi in padci ponuja spekter zaznav, ki nam sploh omogočijo občutenje zadovoljstva.
V tem trenutku sem povsem zadovoljna. Pleten stol me zbada v hrbet, pred mano je skodelica kave, poln pepelnik, pikasto grozdje, po mizi se sprehajajo mravlje. Lajka se preteguje na soncu in vsake toliko naredi obhod okoli mene, na krožniku je natrgan kos kruha, ki ji ga dajem po mericah. Kuhinjsko okno je odprto, skozenj prihaja zvok radia, ki mu včasih zmanjka frekvence in zašumi. Ko zapiha, me rahlo zmrazi, saj trmasto vztrajam v majčki brez rokavov, ampak ravno zaradi tega še toliko bolj uživam v toploti žarkov, ko veter poneha.
Spomini dejansko nastajajo ves čas. Tudi v tem trenutku. Vsega tega se bom nekoč spomnila. Ostal bo občutek. Pomislim, da je vse prav tako, kot mora biti. Vse na svojem mestu, pa čeprav živim v svetu, kakršen je. Pride čas, ko je treba izpljuniti kost, ki jo glodaš. Čas za ustvarjanje novih, čim preprostejših spominov. Čas, da izpustiš stare, se jih nehaš oklepati, pustiš času, naj jih »sfrizira« po svoje, in enostavno živiš.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
