Še nekaj dni in udeležili se boste zadnje seje kot evropska poslanka. Vas že kaj »zvija« po trebuhu? Mislite, da bo to za vas zelo čustvena seja?
Seveda sem nekoliko žalostna, da zapuščam kolege, s katerimi sem zelo dobro sodelovala. Ustvarili smo delovno vzdušje v medsebojnem spoštovanju, dobro smo se razumeli, in tega nam različna stališča niso preprečevala. Pravzaprav so mi ostali najlepši in najbolj dragoceni spomini prav na vroče dolge razprave, v katerih smo poskušali zbližati naša stališča. Vse to bom pogrešala. Začutila pa sem, da je življenje še mnogo več od doslej doživetega in želim si ga popestriti.
Pa drugače hitro pokažete čustva?
Čustva so zame prav tako pomembna, kot je pomemben razum. Moje življenjske poti in načela usmerja srce, moje odločitve pa temeljijo na objektivnih argumentih. Pri političnem delu sem se velikokrat poskušala vživeti v občutke ljudi, kaj jih muči in vznemirja, zakaj trpijo, kako bi bilo možno dvigniti kakovost njihovih življenj, kaj je prav in kaj narobe.
Ko ste vedeli, da ne boste več kandidirali za to mesto, ste v slovo izdali knjigo Za Evropo gre. Za vas gre. Mislite, da Slovenci premalo vemo, kako pomemben je za nas Evropski parlament in naši predstavniki v njem?
Državljanke in državljani Slovenije sploh ne poznajo dela slovenskih poslank in poslancev v Evropskem parlamentu. To jim seveda otežuje odločitev, koga naj na volitvah podprejo, zato je udeležba sramotno nizka.
Romana Jordan razmišlja tudi o ustanovitvi lastnega podjetja.
Konkretno: o čem ste v svojem mandatu odločali v EP in ali je to imelo velik pomen tudi za Slovenijo?
Mnogo je bilo pomembnih odločitev, ki vplivajo na naše zdravje, kot na primer kakovost zraka in vode, hrup v mestih, označevanje in nadzor hrane, kot sta na primer gensko spremenjena koruza in med. Varnost ljudi je bila na prvem mestu pri sprejemanju direktive o jedrski varnosti in določanju standardov za avtomobilske pnevmatike. Nacionalne mobilne storitve smo povezali v skupen evropski prostor, zaradi česar so se občutno znižale cene telefoniranja. Veliko pa je zakonodaje, ki jo ljudje občutijo posredno, kot recimo preprečevanje korupcije pri javnih naročilih. Žal mi je, da je verodostojnost slovenske politike izredno nizka, saj ne izpolnjuje politik, ki jih je v Bruslju sama sooblikovala.
Boste po zaključku mandata še kaj sodelovali z Evropskim parlamentom? Imate morda kakšne nedokončane dogovore, posle, boste morda delali kot svetovalka?
Takih dogovorov trenutno nimam in si v Bruslju ne želim ostati. Vrniti se želim v Slovenijo.
Pred časom ste povedali, da še ne veste, kaj boste delali, ko zaključite delo kot evropska poslanka. Je morda zdaj že kaj več jasnega?
Jasno mi je, da si želim delati v gospodarstvu. Z odločitvijo se mi ne mudi in sprejela jo bom šele po počitnicah.
Ste doktorica jedrske tehnike, vendar ste bili zadnjih deset let aktivno vključeni v politiko, zdaj pa omenjate, da vas vleče v gospodarstvo. Ste morda dobili že kakšno konkretno ponudbo s tega področja?
Kakšen pogovor v tej smeri je že bil opravljen, a ničesar trdnega in zavezujočega. Občutek imam, da bi lahko mnogo prej dobila priložnost v tujini kot v Sloveniji. A jaz si enostavno želim domov.
Se morda nagibate k ustanovitvi lastnega podjetja?
Tudi o tem razmišljam.
Če se vrneva k knjigi Za Evropo gre. Za vas gre. Z njo imate pravo turnejo po slovenskih krajih, vsa sredstva iz prodaje pa namenjate svoji prijateljici, ki je v Indiji zgradila šolo …
Mojca Gayen je srčna, močna, pogumna in vztrajna Slovenka. Skrbi za izobrazbo najrevnejših indijskih otrok skupaj z možem Anupom. Vse to jima je uspelo z neverjetno voljo, odrekanji in dobrodelno podporo številnih srčnih ljudi. Taki so tudi slovenski mladi iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol, ki so se skupaj z mentorji priključili dobrodelni akciji, ki smo jo izpeljali že šestkrat. Doslej je sodelovalo 139 organizacij, zbrali smo več kot 27.000 evrov. Ves čas smo tudi inovativni in poskušamo uvajati spremembe. Ena od njih je povezana z mojo knjigo Za Evropo gre. Za vas gre. Želim si, da bi jo prebralo čim več ljudi, ker bi tako dobili vpogled v delo poslanke v Evropskem parlamentu. Zato se z veseljem odzivam na vabila za predstavitev knjige. Ob tem pozivam ljudi, da namesto nakupa knjige darujejo za najrevnejše prebivalce sveta. Zbrani denar v celoti in takoj nakažem društvu Luč upanja, ki vse do zadnjega evra nameni za najrevnejše otroke v Indiji in Sloveniji.
Kaj si boste najprej privoščili, ko bo za vami zadnja seja v EP?
Dolge in brezskrbne počitnice, druženje s družino, prijatelji in ljudmi, ki jih imam rada. To sem v zadnjih desetih letih preveč zanemarila.
