Govorim o 24. juniju, dnevu, ko goduje Janez Krstnik, o kresni noči in poletnem solsticiju.
Ljudje smo popolnoma izgubili stik z naravo.
Poletni sončev obrat ali solsticij se je praznovalo že, ko so na tem ozemlju prebivali Kelti in Germani in ni bilo še ne duha ne sluha o kakšnem Janezu Krstniku. Torej ko so tukaj še prebivali pogani. To je bil praznik svetlobe in ognja. Ljudje so s prižiganjem kresov častili moč sončnega boga. Prav na ta dan pa zato, ker je to dan v letu, ko je noč najkrajša. Pozneje je krščanstvo praznik prekrilo s svojo zgodbo in ga spremenilo v god Janeza Krstnika, ki naj bi se na ta dan rodil.
Kresni večer ima še eno povezavo z daljno preteklostjo. Ko so se začeli turški vdori na naše ozemlje, so ljudje na hribih netili kresove in si tako med sabo naznanjali prihode Turkov.
Le malo ljudi ve za slovensko (slovansko) izročilo, ki se je ohranilo kljub tisočletjem pokristjanjevanja. Obstaja legenda o Kresniku (po katerem se pri nas imenujejo priznanja in nagrade za literarna dela), sinu ognjenega boga, in kresnicah, njegovih svečenicah, ki naj bi se na kresno noč skrivoma pomešale med ljudi, ki zrejo v ogenj. Še ena legenda (o kateri je pisal celo Janez Trdina in je razširjena še posebej na Dolenjskem, na področju Gorjancev), pa pravi, da je, če na kresno noč najdeš praprotno seme, ki si ga spraviš v žep ali čevelj, takrat mogoče slišati govorico živali, najti zaklad, priklicati hudiča ali pa videti svojo prihodnost.
Kresni večer ima še eno povezavo z daljno preteklostjo. Ko so se začeli turški vdori na naše ozemlje, so ljudje na hribih netili kresove in si tako med sabo naznanjali prihode Turkov.
Kakršenkoli je že pomen te noči in kakorkoli si jo želi kdo interpretirati, razmišljam o tem, da imamo Slovenci kljub vsem tranzicijam in spremembam, ki smo jih bili deležni v zadnjih stoletjih, za majhen narod presenetljivo izročilo. Na žalost na pol pozabljeno. Pa ne samo Slovenci. Govorim o stari slovanski mitologiji in verovanjih. Ne vem, zakaj nas večina pozna staro grško mitologijo, o tradiciji lastnih prednikov pa ne vemo praktično ničesar.
Poiščite praprotno seme. Kdo ve, morda se pa le začnejo dogajati čudeži.
Če pomislim, smo ljudje popolnoma izgubili stik z naravo. Večino praznovanj, ki jih imamo, je hrupnih, sedimo in se prenažiramo ali pa se kje drenjamo in poslušamo poke petard in raket. Prirejamo družinska srečanja, da vzdržujemo tradicijo in se iz leta v leto silimo početi isto, ker je tako treba.
Kresna noč je zame magična, ker mi simbolizira mir. Takrat vsako leto prvič vidim kresničke. Pravijo, da se na ta dan zbudijo, in očitno to drži. Zanetim kres in stojim ob njem. Pogled se mi izgublja v ognju, toplota me pomirja. Ni potrebe po glasnem in hrupnem praznovanju. Poslušam pokljanje lesa in se s pogledom izgubljam v vrtincih isker, ki jih vroč zrak odnaša visoko v zrak, dokler popolnoma ne izginejo. Ko se ozrem okrog, na hribčkih okoli mene ugledam na stotine lučk in čutim vzajemnost ljudi, ki v istem trenutku doživljajo isto stvar, vsak na svoj način.
Torej, želim vam lepo kresno noč. In, prosim, nobenih gum na ogenj! Raje poiščite praprotno seme. Kdo ve, morda se pa le začnejo dogajati čudeži.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
