Finančni strokovnjaki imajo velike težave pri tem, ko določajo, koliko je v resnici vredno premoženje, ki ga je v upravljanje dobila tako imenovana slaba banka. Decembra lani je bilo na to ustanovo prenesenih 283 slabih terjatev iz NLB ter 238 slabih terjatev iz banke NKBM, katerih nominalna vrednost je bila okoli 3,4 milijarde evrov, slaba banka pa je za njih plačala 1,1 milijarde evrov, kar naj bi bila tudi realna vrednost premoženja. A tisti, ki so delali ocene, so se očitno pošteno ušteli. Že konec leta so 17 podjetjem odpisali kar 92,6 milijona evrov slabih terjatev.
Do odstopanj v vrednotenju naj bi prišlo, ker zunanji revizorji niso imeli vpogleda v vso potrebno dokumentacijo.
Ker so hitro ugotovili, da utegne biti premoženja v resnici tudi pri drugih podjetjih veliko manj, se bodo zdaj lotili notranjega pregleda, s katerim naj bi ugotovili »pošteno« ceno. Pregledali bodo kar 80 odstotkov vsega prenesenega premoženja. Do odstopanj v vrednotenju naj bi prišlo, ker zunanji revizorji niso imeli vpogleda v vso potrebno dokumentacijo. Nova, ponovna revizija bo morala biti zaključena 30. junija, ko se bo izkazalo, kakšna je poštena vrednost slabe banke.
Ekonomist Igor Masten je že sredi maja v svoji kolumni opozarjal, da tudi »poštena« cena še ne pomeni natančne cene premoženja, ampak gre le za oceno, ki pa se lahko vedno spremeni. Ob tem je ekonomist opozoril tudi na dejstvo, da vedno znova in znova dobivamo nove »poštene« cene oziroma ocene, vsakokratno razliko pa v obliki dokapitalizacij plačujemo davkoplačevalci.
