V ljubljanskem naselju Vevče že več kot leto dni vsak dan brnijo stroji. Zaradi gradnje komunalne infrastrukture so prekopane ceste, polagajo se novi vodi, odvaža se material in asfaltira.
Če si podjetnik, moraš znati potrpeti, birokrati sporočajo Maji in ostalim podjetnikom z Vevč.
A če stanovalci že nekaj časa glasno negodujejo in v isti sapi zagotavljajo, da bodo že potrpeli še kakšen mesec ali dva, pa mali podjetniki, ki obratujejo v tem delu Ljubljane, ne upajo napovedati, ali bodo njihova podjetja preživela toliko časa. Zaradi gradbenih del so namreč ob velik del posla. Cvetličarka Maja, ki ima že 21 let poslovalnico na Papirniškem trgu, je obupana. »Ne vem, koliko časa bom še zdržala,« nam pove. Da bi normalno poslovala, bi potrebovala okoli 50 evrov dnevnega prometa, zaradi gradbenih del pa ga imam zdaj komaj 6–10 evrov. Ko smo se prebili do nje, tako da smo mimo bagra skočili čez meter širok jarek, smo se upravičeno vprašali, zakaj bi kdo tvegal življenje, da bi kupil nekaj cvetlic. A redne stranke, s katerimi je Maja v dvajsetih letih poslovanja stkala tudi prijateljske vezi, so našle pot, vendar jih ni mogla postreči. Delavci so zaradi nepazljivosti pretrgali električno napeljavo in onemogočili delovanje blagajne.
Cvetličarni je promet zaradi del upadel za več kot 50 odstotkov.
Ko smo čakali na to, da bodo napako odpravili, smo se z njenimi strankami zapletli v pogovor. »Že dve leti delajo na tem koncu. In nikogar ničesar ne vprašajo. V Slapah so gradben material meni nič, tebi nič začeli odlagati na zasebno zemljišče, brez soglasja lastnika,« je potožil naš sogovornik in dodal: »Saj razumemo, da so dela potrebna, a tu ni nobene organizacije. Na istem mestu kopljejo tudi po trikrat, štirikrat.«
V pogovor z jeznim meščanom se je kmalu vmešal eden od delavcev z gradbišča, ki ga je tarnanje osebno prizadelo: »Veseli naj bodo, da so evropska sredstva in da se dela. Vsi bi imeli radi novo napeljavo kar čez noč, potrpljenja pa nobenega.«
Zoran Janković z njo sočustvuje.
Potrpljenja cvetličarki Maji zagotovo ne manjka. A vesela bi bila, če bi ga imeli tudi drugi. »Pisala sem davčni upravi, ali je mogoče, da bi mi zaradi velikega upada prometa odložili plačilo prispevkov. Pa so mojo prošnjo zavrnili in se mi 'usedli' na račun.« Ko smo jo vprašali, kako lahko preživi, nam je povedala: »Veste, jaz sem skromna. Pri računih za gospodinjstvo pomaga mož, imam pa tudi vrt. Pri poslovanju cvetličarne imam to srečo, da so večji dobavitelji razumljivi in mi omogočijo zamik plačila.« A račune bo kljub vsemu enkrat treba poravnati in vprašanje je, koliko časa bo Maja še zdržala. »Vztrajala bom, ker se mi zdi prav. Nočem vreči puške v koruzo predvsem zato, ker to zelo rada delam,« je še vedno optimistična.
»Saj razumemo, da so dela potrebna, a tu ni nobene organizacije. Na istem mestu kopljejo tudi po trikrat, štirikrat.«
Za pomoč je prosila tudi župana Zorana Jankovića, ki ji je odgovoril, da zanjo ne more storiti ničesar, da pa z njo sočustvuje. Na obvestilu, ki so ga pred nekaj dnevi na bližnjo samopostrežno trgovino nalepili izvajalci del, piše, da naj bi dela končali v dveh mesecih. A prebivalci so skeptični. »Glede na njihove prve obljube bi morala biti dela že zdavnaj končana, pa poglejte, kakšno imamo,« nam je pred cvetličarno potarnal še eden od stanovalcev, ki je zmedeno iskal pot, po kateri bi lahko mimo vseh jarkov in gradbenih strojev prišel do trgovine.
