Je v Sloveniji težko biti ženska na najodgovornejšem položaju v politiki?
Mislim, da ne samo v Sloveniji. In ženskam ni teže samo v politiki, ampak tako rekoč na vseh vodstvenih položajih, ker se moramo poleg vsega boriti še z moškimi, da se dokažemo.
Marsikdo se na koncu vpraša, kaj mi je tega treba. Seveda pa mislim, da v politiko ne smeš zaradi svojih interesov, ampak predvsem zato, da delaš dobro za druge in za državo. In če bi vsi, ki se s politiko ukvarjamo, mislili tako, sem prepričana, da bi Slovenija kmalu postala zvezda Evrope. Dokler pa imamo politike, ki ne priznavajo sodišč, ki so kljub korupcijskim aferam še vedno na oblasti in za vse krivijo druge, v naši državi ne more biti bolje.
Ste prva slovenska predsednica vlade. V čem je bilo vaše vladanje drugačno, ker ste ženska?
Po besedah kolegov, s katerimi sem delala, ženske kompromis iščemo drugače, o marsičem smo se pripravljene pogovarjati, predvsem pa na probleme gledamo nekoliko drugače kot moški. Verjetno se želimo temeljito prepričati, da je rešitev, ki je pred nami, prava. Moški bi se morda odločili hitreje, me pač potrebujemo več argumentov in razmisleka. In morda je prav zato rešitev boljša. Preprosto gre za ženski pogled na svet.
Nekateri so vam sicer očitali, da odločitev niste sprejemali sami, temveč ste bili marioneta v rokah nekoga drugega. Kaj bi jim odgovorili?
Nikakor ni tako. Navsezadnje pa tudi zadnji dogodki v stranki potrjujejo moje besede.
Komu ste med svojimi najožjimi sodelavci najbolj zaupali, moškim ali ženskam?
Okoli sebe imam tako moške kot ženske, in tako je tudi prav. Težko bi rekla, komu sem najbolj zaupala. Če pa pogledam samo znotraj stranke, drži, da je moja prva oziroma največja zaupnica ženska.
Za vami je precej stresno obdobje. Kako se je stres kazal v vašem zasebnem življenju?
Upam, da se ni kazal preveč. Moja otroka sta na srečo razmeroma velika, zato je s tega vidika nekoliko lažje. Sicer pa grem čim večkrat v naravo. Hoja v hribe, pa tudi v bregove v bližini moje hiše me zelo sprošča. Med hojo se glava lahko izprazni. Ko si sam med zelenjem, je zelo prijetno. In veliko stvari lahko daš iz sebe. Politika je sicer način življenja, ne služba, zato skrbi ne puščaš v službi, vendar domačih ne smeš obremenjevati s tem. Mislim, da mi je to kar uspelo. Sicer pa bi to morali vprašati njih. (smeh)
Nekaj povsem običajnega je, da se partnerja kdaj pogovarjata tudi o službenih zadevah. Ste se kdaj posvetovali s svojim partnerjem ali pa mu zaupali, kaj vas teži?
Velikokrat sva se pogovarjala, vendar sem vselej počakala, da je sam vprašal, saj ga nisem hotela obremenjevati s temi zadevami. Ko je pokazal interes, sem se z velikim veseljem o nekaterih rečeh pogovorila tudi z njim.
Kaj pa vaša hči in sin?
Tudi otroka sta včasih povedala, kaj mislita, da bi bilo treba narediti. Hči predvsem to, kaj pogrešajo mladi in kaj si želijo. Povedala mi je tudi, kaj pravijo njene prijateljice, da bi bilo treba v državi narediti za mlade. No, sin nekoliko manj govori o teh stvareh, je malo bolj tih, miren, zelo je v športu, tako da ga drugo dogajanje okoli njega ne zanima prav veliko.
Pa je bila družina prikrajšana, ker ste bili na tako pomembnem položaju?
Prav gotovo so bili prikrajšani. Če me ne bi podpirali, bi bilo to zame zelo težko. Vprašanje je, ali bi sploh sprejela to funkcijo. Je pa seveda velika prednost tudi ta, da sta otroka že večja, hči je stara 20 let, sin 16. Ne z enim ne z drugim ni nobenih težav in moram reči, da sem v življenju na to še najbolj ponosna. Če pa bi bila še majhna, bi verjetno pošteno razmislila, ali bi si kot mama sploh želela biti toliko odsotna od doma.
Ste težko prenašali odgovornost, je bilo veliko neprespanih noči?
Že večkrat sem rekla, da je bila to najtežja šola v mojem življenju. Zagotovo je bila odgovornost zelo velika, spala sem pa kljub temu presenetljivo dobro. Mislim, da ni bilo niti ene neprespane noči. Ne vem, kaj je razlog za to. Verjetno to, da sem delala pošteno, po svoji vesti in da je bil moj cilj – za seboj pustiti boljšo državo, kot sem jo dobila v roke – pravi in iskren: Slovenija je na poti okrevanja ob ohranitvi socialne države. Po drugi strani pa je tu tudi moj način dela. Probleme, ki so na mizi, je pač treba reševati. Nič ne pomaga, da jih neseš domov in zato ne spiš. In tako sem ves čas tudi delala. Mogoče je to razlog, da ni bilo neprespanih noči. In čeprav je bila to zame, kot sem rekla, zagotovo najtežja šola, bom imela na ta čas zelo veliko lepih spominov.
Imate kot oseba, ki je s svojimi odločitvami vplivala in še vedno vpliva na življenje v državi, kdaj občutek krivde, ker številne matere in očetje ne morejo nahraniti svojih otrok, ne morejo jim kupiti šolskih potrebščin, ne morejo jim omogočiti počitnic? Kako to doživljate kot ženska, ki je tudi mati?
Težko je, ko slišiš take zgodbe, in mislim, da je odgovornost države prav to, da poskrbi za najšibkejše, za tiste, ki ne morejo poskrbeti zase. To je smisel socialne države. Za vsakega človeka, ki se mu to dogaja, mi je žal, zato je naša skrb in odgovornost, da peljemo politiko v smeri zagotavljanja več delovnih mest, da bi ljudje lahko poskrbeli sami zase. Edina prava kombinacija je močno tržno usmerjeno gospodarstvo, podprto z močno socialno mrežo. Velikokrat dobim občutek, da ljudje ne želijo ali pa nočejo miloščine od države, temveč si želijo delati, da bi lahko s svojim delom dostojno živeti. Ponos, ki ga ima vsak človek v sebi, ga velikokrat omejuje, da bi priznal, da mu je hudo, zato je naša naloga zagotoviti razmere, da bi gospodarstvo lahko odpiralo delovna mesta, da bi ljudje lahko skrbeli sami zase. Za tiste, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo – v obdobju skoraj vsakega človeka včasih nastopijo težki trenutki, ali je zgubil službo in ne najde prave ali je zbolel –, pa naj poskrbi država.
Nekateri mediji včasih niso bili najbolj prizanesljivi do vas. Vam je to zelo seglo do srca?
Pravzaprav ne posebno. Tudi javno sem povedala, da pripombe o dolžini mojih kril in podobno več povedo o tistih, ki to govorijo, kot o meni. Ampak to je to. Ker sem bila ženska na takem položaju, so me gledali drugače. Ne spomnim se, da bi se ob katerega koli predsednika vlade obregnili, ker ima rumeno, modro ali rdečo kravato. Nisem se prav zelo obremenjevala s pripombami na račun mojega načina oblačenja in ga tudi nisem bistveno spremenila. Prepričana sem, da sem spoštovala bolj ali manj vse poslovne in druge protokole, še vedno pa sem ostala Alenka. Nekateri mediji so me precej diskreditirali tudi zaradi moje magistrske naloge, ki je bila tema v javnosti, še preden sem sestavila vlado. Kolegi iz SDS so mi takrat, ko sem postala predsednica vlade, trikrat ali štirikrat postavili poslansko vprašanje na to temo, na koncu pa ni nihče rekel: »Poglej, saj je imela Alenka prav, z njeno nalogo ni nič narobe.« Najprej te brez kakršnega koli argumenta obsodijo, potem pa se nihče ne opraviči.
V bližnji preteklosti je v svetu kar nekaj političark pustilo močan pečat. Če posebej omenim dve, Margaret Thatcher in Angelo Merkel – po kateri bi se zgledovali, če bi izbirali?
V politiki si težko izbereš samo enega. Margaret Thatcher je na zelo trd in železen način peljala državo tja, kamor jo je peljala, zato tudi ime železna lady. Po politiki in vsebini ji tako nisem prav podobna. Z Angelo Merkel pa sem se večkrat srečala in me je pravzaprav presenetila, ker je v nasprotju s tem, kako jo mediji slikajo, prijazna in topla oseba. Marsikaj je pripravljena deliti s teboj. Ne bom rekla, da je moja vzornica, vendar mislim, da je Nemčijo s svojo politiko peljala v pravo smer. Všeč mi je bila tudi Hillary Clinton, predvsem zaradi zavzemanja za zdravstveno reformo; zdela se mi je prava borka. Če me sprašujete po vzornici, bi od vsake pač vzela nekaj, pa bi bilo ravno prav.
Ženske se teže odločijo za vstop v politiko kot moški. Kaj mislite, zakaj? Je eden od vzrokov tudi skrb za družino in otroke, ki še vedno tradicionalno bolj pripada ženskam?
Tudi ženske imamo v glavi tako mišljenje. Kot sem prej rekla, če bi bila moja otroka še majhna, bi se kot mama zaradi politike verjetno zelo težko ločila od njih, pa čeprav bi bil moj partner za to. Ženske smo mogoče nekoliko bolj zadržane, čeprav mislim, da se ljudje nasploh težko odločajo za vstop v politiko. Verjetno tudi zaradi vseh diskreditacij, ki si jih deležen, ko postaneš politik, pa če si jih zaslužiš ali ne. In mogoče smo ženske pri tem še nekoliko bolj čustvene in prizadete. Marsikdo se na koncu vpraša, kaj mi je tega treba. Seveda pa mislim, da v politiko ne smeš zaradi svojih interesov, ampak predvsem zato, da delaš dobro za druge in za državo. In če bi vsi, ki se s politiko ukvarjamo, mislili tako, sem prepričana, da bi Slovenija kmalu postala zvezda Evrope. Dokler pa imamo politike, ki ne priznavajo sodišč, ki so kljub korupcijskim aferam še vedno na oblasti in za vse krivijo druge, v naši državi ne more biti bolje.
Pravijo, da ženske bolj uravnoteženo usklajujemo svoje življenjske interese med službo in družino. Službe pravzaprav ne postavljamo na prvo mesto. Na takem položaju, kot je vaš, pa je to verjetno težko.
Moram reči, da to ni služba, temveč način življenja. Mogoče je to, kar ste rekli, tudi razlog, da se manj žensk odloča za odgovorna mesta. Pred kakšnim mesecem sem bila na Norveškem, kjer morajo tudi moški za tri mesece na porodniški dopust. Pri nas smo predlagali samo mesec dni in je bilo to nemogoče uzakoniti. Ko sem se srečala s Slovenkami, ki živijo v Oslu, so mi povedale, da je bilo pred petnajstimi leti na Norveškem skoraj enako kot pri nas. In to mi je dalo precej misliti. Tudi v Sloveniji se stvari lahko spremenijo na bolje, najprej pa moramo ženske v svoji glavi sprejeti, da moški lahko za otroka skrbijo enako dobro kot me.
Pravijo, da nekateri moški težko sprejmejo žensko, ki je lepa in pametna. Je lep videz plus ali minus? Sploh na takem položaju.
Sama s tem nisem imela večjih težav, ne doma, znotraj koalicije, še manj v Evropi. Moji odnosi s sodelavci so bili v tem smislu vedno zelo pozitivni. Tudi v svojem preteklem življenju, če se tako izrazim, ko sem delala na ministrstvu za finance, nisem doživela, da bi me kdo podcenjevalno gledal, ker sem na nekem položaju in ženska. Je pa res, da so moški različni in se različno odzivajo.
Ste zelo čustveni?
Sem. Mogoče za politiko kar malo preveč. Pokažem, kadar me kaj prizadene ali kadar sem jezna. Mislim, da to ni nič slabega. Pravzaprav smo vsi ljudje čustveni, le da nekateri to pokažemo, drugi pa skrivajo.
Ali sem zelo čustvena? Sem. Mogoče za politiko kar malo preveč. Pokažem, kadar me kaj prizadene ali kadar sem jezna. Mislim, da to ni nič slabega. Pravzaprav smo vsi ljudje čustveni, le da nekateri to pokažemo, drugi pa skrivajo.
Opazila sem, da z očmi jasno pokažete, kadar vam kaj ni prav.
To je morda moja napakica, če temu tako rečem. Seveda pokažem in se tega nikoli nisem trudila posebej skriti, ker pač sem, kakršna sem, predvsem pa sem si tudi na tem mestu želela ostati Alenka. Vesela sem, ker mi marsikdo pove, da mi je to uspelo.
Rojeni ste v znamenju ovna, ki ga astrologi opisujejo kot speči vulkanski ogenj, ki izbruhne ob tektonskih premikih. Se prepoznate v tem opisu?
Na dnevni horoskop sicer ne dam veliko, tudi berem ga ne, ampak ko preberem lastnosti ljudi, rojenih v nekem astrološkem znamenju, lahko rečem, da imam kar nekaj tistih, ki jih pripisujejo ovnu. Nekaj že drži. (smeh)
Ovni so tudi ljudje impulzov in nepremišljenosti. To pa ni najboljše.
Je ali pa ni. Vsekakor je to lastnost, ki jo je mogoče brzdati. Prav gotovo smo ovni impulzivni, vsaj zame to velja, vendar te življenje nauči obvladovanja, in mene ni naučilo samo v tem zadnjem letu. Izkušnje, ki jih pridobivaš v življenju, ti pokažejo, da včasih česa ni treba narediti takoj, ni treba vsega povedati takoj, ampak je bolje, če dvakrat vdihneš in potem poveš ali pa narediš malce drugače.
V svojem zadnjem televizijskem nagovoru ste nagovorili Slovenke in dejali, da naš čas šele prihaja. Kaj ste imeli v mislih?
Da upam, da jih bom tudi s svojim zgledom prepričala, da lahko posežemo po najodgovornejših funkcijah in da zmoremo, čeprav je pogosto težko in se velikokrat vprašaš, zakaj. Da se je vredno boriti in da bomo našo državo naredile boljšo za naše otroke. Res si želim in res verjamem, da čas za ženske šele prihaja.
Pa čeprav je politika prostor, v katerem so pravila izoblikovali moški in jih pravzaprav prilagodili sebi?
Politika je moški svet. Ženska se mora v njem kar potruditi, ampak kot sem rekla, čas za ženske še prihaja in pokazale bomo, da je mogoče delati drugače, bolj umirjeno in bolj povezovalno.
