Ivan Črnkovič je podjetje Rotis, katerega osnovna dejavnost je izdelava velikih aksialnih ležajev, ustanovil leta 1991. V času, ko je bil minister za obrambo Janez Janša, je bil zaposlen tudi na ministrstvu za obrambo, kot šef nabave. Ko je zaradi Depale vasi položaj ministra izgubil Janša, se je vrnil v svoje podjetje.
"Če ti ne povedo, kdaj naj bi obljubo dal, ti ne moreš dokazati, da nisi bil tam." - Ivan Črnkovič
Poleg osnovne dejavnosti je zaradi znanja in informacij, ki jih je ob delu pridobil, začel tudi uspešno konkurirati na javnih razpisih, in tja do leta 2000 jim je uspelo pridobiti lepo število poslov z ministrstvom za obrambo. Najprej s tekstilnimi izdelki, ki so jih proizvajali sami, v obratu v Kočevju, nato pa tudi kot zastopniki tujih proizvajalcev. Leta 2003 pa je prišla znamenita Patria. Kot pravi, je podjetje spoznal, ko je bil na Finskem na obisku pri poslovnem partnerju, katerega prostori mejijo na dvorišče proizvajalca oklepnih vozil.»Tako sem leta 2003 dobil idejo o Patrii kot dobavitelju oklepnih vozil. In nihče mi ni nič prinesel. Noben Janša, tako kot je pozneje govoril Kos (Drago Kos, op. p.).«
Začetek sodelovanja s Patrio opiše takole: »Ko je bil leta 2004 javno znan program opremljanja slovenske vojske z oklepnimi vozili, smo mi začeli pisati pisma na Finsko, v katerih smo izrazili željo, da bi postali njihovi zastopniki. Res je, da so bili oni takrat že v pogovorih z Avtocommerceom. In takrat je prišlo do tistega znamenitega sestanka – leta 2005 na HSE z Zagožnom in Krkovičem (navzoča sta bila tudi Reijo Niittynen, regionalni predstavnik Patrie, in Hans Wolfgang Riedl, svetovalec Patrie, op. p.). Na tem sestanku se mi nismo pogovarjali o tem, da bo Patria dobila posel in kakšne bodo provizije, ampak smo Patrio prepričevali, naj nam (podjetju Rotis) podeli zastopstvo. Takrat razpis ni bil še niti objavljen. Mi smo se takrat borili, da bi prevzeli prednost, ki jo je Avtocommerce že imel. Zato sem jaz takrat pripeljal Zagožna.«
»Patria je preprosto iskala politično močno firmo, ki bo imela ugled in moč v državi. Tako to je. V biznisu je vedno tako. Gleda se, kdo je močnejši, kdo ima vpliv in kdo je kvaliteten. Res je, da je leta 2004 prišlo do menjave vlade, Janša je postal premier, in res je, da Avtocommerce ni bil najprimernejša firma za to politično okolje. In to je vse, kar sem jaz storil narobe. To sem storil, da bi bi Fincem dokazal, da sem človek, ki ga ljudje v vladi spoštujejo, saj sem poznal Zagožna iz časa, ko sem delal na ministrstvu za obrambo, Janšo tudi, s Krkovičem pa sva prijatelja že od nekdaj, saj sva iz istega kraja. To je bilo vse, kar sem jaz slabega naredil.«
»Sem pa na tem sestanku poudaril, da je treba paziti, da nas ne bodo 'preigrali'. Da je treba na slovenskem trgu izpostaviti prednosti Patrie, preden pride tender ven, da jih bo lahko razpisna komisija zajela v razpis, da se bo lahko pokazala kvaliteta Patrie. In to je sodišče štelo kot vplivanje na razpis.«
»Ta sestanek je meni in Tonetu Krkoviču naredil veliko škodo, ker naj bi se tam dogovorili, da je treba vplivati na ljudi, ki pripravljajo razpis. A mi nismo vplivali na nikogar, smo pa svetovali Patrii, naj poskrbi, da bodo ljudje, ki pripravljajo razpis, seznanjeni s prednostmi njihovega vozila. Nikdar pa nismo nikomur rekli, naj poskrbi, da bo Patria protežirana. In po celem procesu zaslišanja več kot 20 oseb z ministrstva se je izkazalo, da nihče ni bil vplivan. Tudi v sodbi ni nikjer zapisano, da je kdo bil vplivan ali da je kdo na ministrstvu pri izbiri Patrie naredil kakršnokoli minimalno napako.«
Predloge, ki se pojavljajo v zadnjem času, naj Slovenija zahteva ničnost pogodbe s Patrio, komentira kot škodoželjne. »Neki 'pametnjakovič' je celo javno izjavil, da bi pogodbo zaradi kršitve protikorupcijske klavzule razglasil za nično, vrnil 30 vozil, mi pa bi morali vrniti 70 milijonov evrov. Če se bo avtor tega predloga držal pravil, bo ta predlog hitro zavržen. Predlog bo padel na sodišču, saj ni pravne podlage za ničnost, ker pri izbiri ni prišlo do napak. V vračilu pa tudi ni nobene ekonomske logike, saj so ta vozila po uporabi danes vredna le delček cene, ki jo je Slovenija plačala. Naj jih pripeljejo nazaj. Verjetno se bodo v Sloveniji ta vozila kmalu uporabljala,« je sklenil razmišljanje o pogojih za ničnost pogodbe in hkrati opozoril na to, kako lahko sodni epilog Patrie pripelje tudi do konfliktov med državljani. Dodaja tudi, da bi, če bi morala sodišča odločati o ničnosti pogodb, zadeva zagotovo padla, in tako kljub krivici, ki naj bi mu jo storilo sodišče, še vedno pokaže vero v slovensko sodstvo. »Pošten človek vedno pošteno misli,« razloži.
Sedemodstotno provizijo je Patria namenila za izpeljavo posla. To pomeni vse skupaj 7 milijonov evrov.
O denarnih tokovih, ki so potekali iz Finske proti Sloveniji, razloži: »Sedemodstotno provizijo je Patria namenila za izpeljavo posla. To pomeni vse skupaj 7 milijonov evrov. Rotis bi moral z 2,5 odstotka te pogodbe izpeljati celoten posel. Če upoštevate vse naše stroške, boste ugotovili, da nam ne bi ostalo prav veliko. Ostali posredniki, Riedel, Walter Wolf in ekipa, so si izpogajali bistveno boljše odstotke (4 %). Jim je pač uspelo. Denar je šel od Patrie do Riedla in do Cekute, ki je prejel 400.000 evrov. Za kaj, jaz ne vem. Ima pogodbo in bo to dokazoval na sodišču. Riedel pa ima pogodbo o zastopstvu in na koncu bo po mojem obtožb o korupciji na višjem sodišču oproščen. Bo pa obtožen in obsojen zaradi davčne utaje, saj je 900.000 evrov izpuhtelo neznano kam.«
Črnkovič se na ustavno sodišče še ni pritožil, a upa, da bo tam uspela pritožba Janeza Janše in bo posledično spremenjena sodba tudi njemu.»Če smo bili mi trije skupaj obtoženi, upam, da bomo tudi vsi trije oproščeni. A Janez Janša je lahko svojo pritožbo usmeril neposredno na ustavno sodišče, ker mu grozi velika škoda, Krkovič in jaz pa morava najprej na vrhovno sodišče in šele nato na ustavno. Preden pa se ta postopek odvije, bova midva že debelo odsedela svojo kazen. A kakorkoli, jaz trdno verjamem, da bo sodba nekje padla. Saj ne morem biti obsojen za nekaj, česar nisem storil. Jaz nisem dajal obljub. Jaz se nisem zmenil ne s Krkovičem ne z bogom, da bomo komu kaj dali.«
Poleg tega, da meni, da že v osnovi ni kriv tistega, kar mu očitajo, pa naj bi preiskovalci in tožilstvo storili kup procesnih napak. Danes že znameniti opis, da je »v neznanem času na neznanem kraju dal neznano količino«, mu po njegovem mnenju krati pravico do obrambe. »Če ti ne povejo, kdaj naj bi obljubo dal, ti ne moreš dokazati, da nisi bil tam, in s pričami dokazati, da si bil s prijateljem pijan v gostilni. To je kršenje pravice do obrambe, saj če je kraj in čas neznan, jaz ne morem predstaviti svojega alibija.«
Kot nam še pove, je računalnik, ki mu ga je zasegla policija in na katerem se nahaja znamenita »Šablona JZ TK«, dal pregledati forenziku, ki je ugotovil, da je bil računalnik odprt eno uro po tem, ko so mu ga zasegli, in da je bilo poseženo ravno v datoteko, ki je zanj najbolj obremenilna. Da je zadeva še hujša, naj bi se poseg izvršil brez prič, podatki naj bi se črpali celo iz poškodovane datoteke, disketa, na kateri naj bi bili podatki shranjeni, pa naj bi bila nezakonito odpečatena. Kup napak v postopku naj bi se zgodilo tudi v preiskavah na Finskem, zaradi česar naj bi kasneje Finci celo spremenili zakonodajo.
Črnkovič nam je v pogovoru zaupal, da je na sodišču večkrat burno in morda celo preveč reagiral, a kot nam razloži: »Ko poslušaš, kako o tebi govorijo stvari, ki enostavno ne držijo, se je težko zadržati. Ko zavrnejo priče, kar dva direktorja, ki bi lahko potrdila, da je bila 'Šablona JZ TK' narejena zaradi posla z biomaso, in ko kot neverodostojne priče označijo sodelavce, ki jim zaupam že dvajset let, se je težko zadržati.« A ker je na to opozoril šele v pritožbi na višje sodišče in ne v postopku na prvi stopnji, je sodišče njegove dokaze v pritožbenem postopku zavrnilo.
»Mi zadevo vidimo kot organiziran brutalen napad na osamosvojitelje.« Tako naj bi obsojeno trojico, predvsem pa Janšo doletela »kompromitacija, diskreditacija in likvidacija«. Do slednje naj bi prišlo, če bi nekdanji predsednik vlade res pristal za rešetkami. Kot dokaz, da se morajo v primeru odhoda v zapor bati za svoje življenje, nam Črnkovič pokaže elektronsko pošto, ki jo je Tone Krkovič prejel od Mitje Kunstlja, sporočilo pa se začne z besedami: »Če ne prej, ti bom v zaporu izstavil račun. To ti obljubim.«
Svoj trenutni položaj opiše slikovito: »Zdaj nas gonijo. Zdaj so pritiski. Iščejo nas in nas hočejo na silo spraviti v zapor. Na vsak način nam hočejo vročiti odločbe z datumom začetka prestajanja kazni. In to zato, ker se lahko hitro zgodi, da bo sodba padla na ustavnem sodišču. Če se to zgodi, je zaporna kazen zadržana. Nas pa morajo spraviti v zapor, ker nas tam čakajo. Po tem, kar se tu kaže, je naše življenje ogroženo.«
