»Kar naenkrat začutim nekaj nenormalno pekočega okoli vratu. Najprej sem pomislil, da me je začel dušiti z žico, a je nisem nikjer otipal. Hotel sem zbežati iz avtomobila, pa nisem mogel, ker sem bil pripet z varnostnim pasom. Končno sem se odpel in začel vpiti na pomoč. Ko sem izstopil iz avta, sem začutil, da sem ves krvav, on pa je stal nasproti mene in me gledal. V tistem trenutku sem pomislil, da je konec! Nakar se možakar obrne in pobegne,« se skoraj usodnega trenutka spominja 47-letni Tomaž, doma iz okolice Polhovega Gradca.
Uradna poročila o dogodku so bila, kot po navadi, sterilna: »Policijska uprava Ljubljana je v petek okoli 17.30 prejela klic občana, ki je na Kunaverjevi ulici našel hudo poškodovanega moškega. Policisti so takoj pričeli z aktivnostmi na kraju samem in širšem območju. Ugotovljeno je bilo, da je osumljeni v taksi vstopil v centru Ljubljane in naročil vožnjo v smeri Šiške. V Kunaverjevi ulici je napadel taksista in pri tem uporabil tapetniški nož, s katerim ga je hudo poškodoval po vratu. Osumljeni je takoj za tem kraj dejanja zapustil. Med ugotavljanjem identitete osumljenega je ta v soboto sam poklical policiste in počakal na mestu, od koder je klical. S kazensko ovadbo je bil priveden na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, ki je zanj odredil pripor.«
Govori se, da je napadalec duševni bolnik, interniran v Polju, za prvomajske praznike pa je bil izpuščen domov. Tomaž o njem pove: »Policisti so me v bolnišnici obiskali prvi dan, ko sem bil še na intenzivni negi, tako da se vseh podrobnosti ne spomnim. Ampak nekako imam v glavi besede policista, da se je storilec sam javil in da gre za moteno osebo. V taksi je pri zadnjih vratih vstopil na desni strani in se premaknil na levo. Zdaj, ko sestavljam drobce, se spomnim, da je med potjo ves čas nekaj žvenketalo, kot bi rezilo tapetniškega noža premikal ven in nazaj. Mogoče sem imel občutek, da je nekoliko utrujen, zaspan. Toda bili so prazniki in takrat nekateri žurajo brez prestanka.«
Po napadu je bil Tomaž še toliko pri močeh, da je po radijski zvezi poklical na pomoč in se peš odpravil po ulici, nakar je mimo prišel občan in še on poklical na pomoč. Z reševalnim vozilom je bil Tomaž prepeljan v ljubljanski klinični center, kjer so mu oskrbeli kakih 30 centimetrov dolgo rano, ki se pod brado razteza od enega uhlja do drugega, in ga po treh dneh odpustili iz oskrbe. »Ni zadel glavnih žil, to je bil zame jackpot,« pove, z očmi ošvrkne avtorja teh vrstic in fotografa ter doda: »Če bil bil tako suh kot vidva, bi bilo konec!«
Tomaž predvideva, da bo doma ostal kak teden, dokler mu ne odstranijo šivov, nato bo znova sedel za volan: »Taksist sem od leta 2008, star sem 47 let, druge možnosti nimam. Če ne bom zmogel, si bom našel pomoč, psihiatra ali kaj podobnega. Dogaja se, da kdo ne plača, da pobegne. A taksisti moramo te stvari požreti. O tem, da se lahko zgodi najhujše, ne razmišljaš. Sploh nočem pomisliti na to, kaj bi bilo, če bi s seboj v službo vzel desetletno hčerko, ki me večkrat prosi, da bi šla z mano. Taksisti pravzaprav živimo zelo nevarno, plačani pa smo mizerno. Če si dam na lastno pest zaščito v avto, bom lahko peljal le tri stranke namesto štirih. In bo hudič. Ne morem tega narediti sam, ne morem biti edini. Na potezi je država, a pri nas v Sloveniji se – hvala bogu – zgodi še premalo incidentov, da bi se kaj premaknilo na bolje.«
