Slovenija

Krivci na prostosti, žrtve v blaznici

U.K.
13. 4. 2014, 07.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Nedelja je. Spet so obiski v blaznici. Približno tako je enega od svojih pretresljivih songov začel naš socialni bard Frane Milčinski - Ježek.

Radio Aktual

In danes, ko pišem te prve vrstice, je nedelja. Z balkona gledam proti norišnici Polje, ki se ji uradno reče psihiatrična klinika. Nepomembno. Vsi vemo, kaj je. Kadim smotko tobaka in gledam za rešilcem, ki nekoga pelje notri. Mogoče sedi v avtomobilu še ena izmed žrtev slovenskih spolnih iztirjencev, ki ni zdržala pritiskov okolja, obtoževanj in ignorance slovenskih institucij. Vsem bo zadoščeno, farmacija skriva nekaj dobrih tabletk za takšne neprilagojence, ki celo trdijo, da jih je posilil ali nadlegoval kak znan Slovenec.

Veste, mi smo dvolična družba. Verjetno so takšne tudi druge po svetu, vendar sem prepričan, da bi na prvenstvu dvoličnosti stali na odru za zmagovalce. Strumno v prvih vrstah vseh evropskih norm in pravil, v resnici pa niti pod razno ne verjamemo v te norme in delamo po svoje. Pisatelj je sicer kršil zakon, ko je za potrebe svojega pisateljskega dela hranil več kot 10.000 enot otroške pornografije. Dobro se je pogodil s tožilstvom in s pogojno kaznijo odkorakal s sodišča. Zinil je še, da je ponosen na zbirko in da bo priden. Znan Slovenec je. Njegova dela so del šolskega branja. Na drugem koncu Ljubljane psihiatrinja grozi povsem neznani Slovenki, ki je bila zadnja leta žrtev nasilja svojega partnerja, da če ne bo pridna in jemala predpisanih zdravil, bo uredila tako, da jo spet zaprejo v Polje. Ona lahko grozi, v rokah ima žig zdravnice. Ob prvem dogodku se malo zgražamo in hitro pozabimo. O drugem nimamo pojma. Ker se za večino Slovencev to niti ne dogaja.

Nočemo vedeti, kako je prijazen in znan gospod spolno zlorabljal otroka. Ne sodi v našo sliko realnosti. Raje bomo našli sto razlogov, kako je bil otrok že od majhnega čuden in tudi kasneje, ko je zrasel, ni bil čisto normalen. No, potem se je mogoče nekaj zgodilo, kar si je ta zmešani otrok seveda napačno razložil, da zdaj preganja ubogega gospoda, ki ima zaradi tega težave v službi in doma. Še dobro, da bo psihiatrija uredila zadeve tako, da bo končno spoznala zdaj že skoraj odraslega otroka za motenega do te mere, da si tudi izmišljuje razne zgodbice, in bo šel lahko ugledni gospod spet lahkega srca na kavo in kasneje na potovanje na Tajsko, kjer so malo manj striktni.

Včasih si tako želim, da bi lahko verjel v Boga, ki bo zlikovce kaznoval trikratno, ko jih dobi v pest. Vendar ne morem, ker ne vem, zakaj dopušča, da otroci tako trpijo. Storilec se z zvitim nasmeškom izvije iz primeža slovenskega pravosodja, žrtev se trudi leta, da dokaže najbolj očitno – da ji je storil silo točno taisti gospod zvitega nasmeha. Mi, vsi opazovalci, pa vsega tega nočemo in ne zmoremo verjeti. Z vsemi štirimi se upiramo spoznanju o krutosti sveta pred našimi vrati. Raje verjamemo zgodbici o izmišljotinah labilnih žensk, zmedenih moških in nezanesljivih otrok. Grozni smo, in če bi obstajal Maščevalec, bi tudi mi dobili svojo porcijo. Kot tihi sostorilci, ki odvračamo pogled.

Še en rešilec je zavil v levo proti blaznici. Mogoče je notri moj znanec ali znanka, ki jima nisem verjel, kaj se jima dogaja.