Od februarja ste urednica Tarče. Kako ste se znašli?
Prevzela sem Tarčo v obliki, kot je, in poskušam znotraj tega narediti, kar se da. V čast mi je, da delam s prvimi voditelji televizije, je pa res, da so to zelo različni karakterji, pogledi na to, kako naj bi bila oddaja videti, tako da se moram vsak teden prilagajati njihovim željam in pogledom. Eni imajo raje čim bolj dinamično, drugi bolj umirjeno, nepolemično. Je kar zahtevno to koordinirati in urejati. A sredi sezone ne bomo delali kakih drastičnih sprememb, za jesen pa načrtujemo enega ali dva stalna voditelja. In šele takrat bomo lahko dodobra razvili koncept oddaje, saj jo želim narediti na voditelja.
Zakaj sami ne vodite Tarče?
Najprej bi se rada usedla v okvire te hiše, pa bom potem videla. In enostavno je nemogoče, da tako oddajo in vodiš in urejaš hkrati. Trenutno v tem ustvarjalnem uredniškem delu prav uživam in nimam nobene potrebe, da bi šla pred kamero. Si pa puščam odprta vrata, morda kdaj v prihodnosti, a trenutno nisem pripravljena oziroma nimam te potrebe.
Podatki gledanosti kažejo, da ima Tarča vse več gledalcev. A kaj je za vas pravzaprav dobra gledanost? Verjetno so številke gledanosti Tarče veliko manjše kot številke, ki ste jih bili vajeni na Pop TV?
Jaz ne bi primerjala teh številk, gledanosti Tarče in neke osrednje informativne oddaje nista primerljivi. Bi pa rekla, da naraščanje ratinga Tarče kaže, da si gledalci zelo želijo takih oddaj, da imajo radi oddaje domače produkcije, kjer se debatira, so kakovostni prispevki, neka dodana vsebinska vrednost. Do zdaj je bila Tarča v svojem terminu najbolj gledana oddaja, zato so oddajo podobnega tipa in v istem terminu postavili tudi na Popu (Epilog, op. p.). Računam, da bo naša gledanost zdaj bistveno nižja, a se konkurence kar veselimo, saj nam to daje nov veter v jadra.
Bo Epilog velika konkurenca?
Naša oddaja je monotematska in eno stvar skušamo razdelati zelo podrobno, Epilog pa ima več tem, zato mislim, da sta oddaji precej različni. Nedvomno pa imajo gledalci zdaj na izbiro, kaj bodo gledali.
Ali ni morda koncept krajših, različnih tem, torej mozaična oddaja, bliže današnjemu gledalcu, ki v tem dinamičnem, hitrem času težko dalj časa obdrži pozornost pri eni temi?
Možno. A čeprav čas teče hitro in si želimo hitrejših informacij in obravnav, so potrebne tudi oddaje, kjer se stvari razdelajo v miru in bolj natančno. Veliko ljudi želi več vpogleda, več informacij, različnih mnenj, da se potem o določeni stvari lahko lažje odločijo. Ljudje so nasploh naveličani instant informacij.
Osemnajst let ste bili del komercialne televizije, ki ima popolnoma drugačno, bolj tržno razmišljanje kot nacionalka. Ste imeli s tem težave, ko ste prišli na TVS?
Niti ne. Vedno sem se zavedala odgovornosti, ki jo imamo mediji do javnosti. Tudi na Popu sem vedno lovila ravnotežje med tem, kaj je potrebno, da dosežeš gledanost, in odgovornostjo do javnosti. In starejša kot postajam, bolj zahteven postaja moj okus, želim si drugačen tip obravnave informacij, rada slišim kontekst z izkušnjami itd.
"Ljudje so nasploh naveličani instant informacij."
Informacijo lahko obdelaš tako, da ni neresnična (vsi podatki držijo), a je lahko podana zelo enodimenzionalno ali pa ima čisto drugačen kontekst, če imaš za njo človeka z izkušnjami, znanjem, ki jo zna pravilno umestiti, selekcionirati, razložiti. Ker se z leti vse bolj nagibam k temu drugemu načinu, mi ni bilo težko preklopiti na vrednote javne televizije. Mi je pa blazen izziv, kako informacijo vseeno podati na privlačen, dinamičen način. Moram priznati, da na nacionalki pred takim podajanjem obstaja velik strah. Prepričana sem, da je v tej hiši veliko znanja in izkušenj, treba pa bi bilo delati na širši mentaliteti, da se izgubi predsodek pred tem, da je kakovost nižja, če je nekaj podano neposredno, slikovito in zanimivo. To absolutno ne drži!
"Prevzela sem Tarčo v obliki, kot je, in poskušam znotraj tega narediti, kar se da."
Katere pa so še glavne razlike, ki ste jih opazili med komercialko in nacionalko?
Med samim delom ne opažam velikih razlik, širše pa je največja razlika v tem, da na komercialni televiziji ljudje privoščijo drug drugemu uspeh. Saj so rivalstva, a so bolj konstruktivna. Na nacionalki pa se precej ljudi ukvarja s stvarmi, ki hromijo samo delo. Vedela sem, da je to drugačen sistem, a me je še vedno malo presenetilo. Opažam tudi, da je teža javne besede tu večja, da bolj odmeva, več je odziva gledalcev in akterjev. In obstaja razlika v dojemanju, kaj pomeni biti gost na TVS ali na Popu.
Rekli ste, da ste že dve leti razmišljali, da bi odšli s Pop TV-ja, ker se je vaše videnje informativnega programa vse bolj razlikovalo od njihovega videnja. V kakšnem smislu?
Moje videnje novinarstva je: kredibilne oddaje, ustvarjalci z izkušnjami, informacije s kontekstom. A se na Popu stvari niso razvijale v tej smeri, kar ste verjetno opazili tudi sami. Razumem, da je treba nižati stroške, a menim, da je to treba delati z zavedanjem, kaj pomeni ustvarjanje najbolj gledane informativne oddaje v državi, in odgovornostjo, ki jo s tem imaš do gledalcev. Mladina, ki zdaj ustvarja informativni program na Popu, je občudovanja vredna, zelo delavna, prizadevna. A objektivno od njih ne moremo pričakovati več, kot so s svojimi izkušnjami sposobni.
"Težko sem na primer prebavljala, da ima paradni novinar za neko področje le dve leti izkušenj."
Bila sem vse bolj zafrustrirana, ker rezultat, ki sem ga hotela v smislu vsebinske kakovosti, ni bil mogoč. Težko sem na primer prebavljala, da ima paradni novinar za neko področje le dve leti izkušenj. Moje vrednote in načela novinarskega dela so pač drugačni, in ko sem videla, da se bo v tej smeri le še stopnjevalo, sem s težkim srcem prišla do zaključka, da to ni več moja zgodba. Že pred leti sem rekla, da bom to počela, dokler bom lahko uspešno lovila ravnotežje med kakovostjo in populizmom, ko mi to ne bo več uspevalo, pa bom nehala. In zadnji dve leti sem čutila, da mi ne uspeva več. Ne pravim, da je Popov program slab, gre le za moje osebne občutke in videnje. Bila je čisto osebna odločitev.
Odločali ste se dve leti. Kaj je bilo tisto, kar je zabilo žebelj do konca?
V času EuroBasketa je vodstvo zahtevalo, da bistveno zvišamo gledanost informativnega programa, kar sem ocenila kot neizvedljivo v tolikšni meri. To je bil tisti moment, ko sem, v povezavi z osebnimi okoliščinami, ugotovila, da je čas, da grem.
Odšli ste torej sami, niso vas odpustili?
Ne, niso me odpustili. Moja želja po odhodu in nezadovoljstvo z odvijanjem stvari so bili jasni, nikoli jih nisem skrivala. Že dolgo je bilo jasno, da prihaja čas, ko se bomo razšli. Sploh ker sem kot dolgoletna sodelavka glasno izražala nestrinjanje z nekaterimi smernicami, ki so se nakazovale.
Torej tudi ne drži, da vam je Tomaž Perovič »zaril nož v hrbet«, kot so pisali v nekaterih medijih?
Ne. Naši pogledi so se enostavno razšli in korektno smo se poslovili. Ostajamo prijatelji.
Pisalo se je tudi, da vas je ob odhodu s Popa že čakala služba na TVS.
Ni. Res sva se s Ksenijo Horvat Petrovčič o prestopu pogovarjali že pred letom in pol, ko sem bila že zelo nezadovoljna na Popu, a sem se odločila, da še malo vztrajam. Lani, ko sem dejansko zapustila Pop, pa me ni čakala nobena služba. Takoj nato sem sicer dobila dobro ponudbo, finančno precej bolj ugodno kot tu na TVS, zunaj novinarstva. Bila sem v resni dilemi, ali naj zapustim novinarske vode, a ko me je potem poklicala Ksenija, ali bi prišla za urednico Tarče, sem se odločila, da dam novinarstvu in sebi še eno priložnost. (smeh)
Špela na TV Slovenija zasluži 2.422,05 evra bruto na mesec.
Katera pa je bila ta ponudba zunaj novinarstva?
Medijske vsebine na sodobnih platformah – »brand journalism«, torej tržne vsebine z uredniško noto. Moja največja dilema pri tem: ali izdati svoja lastna načela in prodajati znanje, ki ga imam, v komercialne namene? Nekaj težkih tednov sem razmišljala, kaj narediti, bila sem popolnoma zmedena. In se na koncu torej odločila za novinarstvo. Finančno sem sicer šla v »prepad« v primerjavi s tisto ponudbo, a sem sledila svojim načelom, kar jemljem za zmago. Zadovoljna sem s svojo odločitvijo.
Kakšna je vaša plača na nacionalki?
Sem v 45. plačnem razredu (to je 2.422,05 evra bruto, op. p.).
Ste pa dobili redno zaposlitev, čeprav naj v javnih zavodih, torej tudi na RTV, ne bi zaposlovali.
Jaz se s tem nisem ukvarjala, prišla sem sem v službo na njihovo povabilo. Za dodatna pojasnila se obrnite na RTV-jevo pravno službo, pravijo pa, da je vse po črki zakona.
"Pisali so, da sem Kučanova ljubljenka, ker je imel s Popom vedno dobre odnose."
Kaj pa »strici iz ozadja«? Da naj bi vaš prihod na TVS omogočili vaši politični prijatelji?
To so pisali na Reporterju. Dokler sem bila na Popu, mi je bilo vseeno, kaj o meni pišejo, saj so dolgoletni sodelavci in šefi vedeli, kdo sem, kaj delam in kako delam. Zdaj pa je drugače, ker sem v to hišo šele prišla, ljudje me še ne poznajo in ne vedo, kaj je res in kaj ne. In to je javni zavod, kjer je situacija politično tako ali tako napeta. Pisali so, da sem Kučanova ljubljenka, ker je imel s Popom vedno dobre odnose. Super, jaz imam rada z vsemi dobre, korektne odnose. Ta argument je irelevanten. Diskreditirati pa me hočejo tudi zaradi partnerja, ker je bil zaposlen pri Centralnem komiteju komunistične partije – mimogrede: tam se je ukvarjal s kulturo. Ali to pomeni, da svojega dela ne morem opravljati neodvisno? Skratka: bedarije! Naj povem naravnost: s Kučanom stikov, razen redkih službenih, nimam, sklicevanje na partnerja pa se mi tako in tako zdi pod ravnijo, ki bi se mi jo sploh zdelo vredno komentirati. Službe na TVS nisem dobila prek zvez. No, sem, prek Ksenije. Me pa res zanima, ali me skušajo diskreditirati, ker svojim argumentom res verjamejo, ali le zato, ker mislim s svojo glavo?
