V resnici bi jo res morali prebrati vsi, od otrok do odraslih. Obvezna bralna značka človečnosti in učna ura zgodovine. Mehmedalija je Bošnjak, ki so ga Slovenci pri 14 letih potegnili na »študij« rudarstva v Zagorje. V nemirnih 90. letih prejšnjega stoletja je postal izbrisan, izgubil službo, v Srebrenici so mu ubili dva brata, sosede in sorodnike. V zadnjem delu knjige opisuje svoje delo nadzornika izkopa v Hudi jami. Nora ironija usode.
Mrzim, kadar se v sedanjosti nekdo obesi na preteklost in živi v minulem času, goji zamero in se neprestano vrača in melje pretekle dogodke. To po mojem prepričanju zavira razvoj in onemogoča človeku, da bi živel v polnosti tega trenutka. Seveda pa to ne pomeni, da lahko preteklost pozabimo. Sploh ne! Človeštvo se sicer izjemno malo nauči iz lastnih napak, saj jih neprestano počne. Znova in znova. Obstaja upanje, da bomo enkrat sprevideli svoje napačno delovanje, ki se nam v krogih vrača. Zato je dobro vedeti, kaj smo že počeli, ne pa živeti v preteklosti.
Česa nas lahko nauči Mehmedalija Alić? V prvi vrsti odpuščanja, ki je za mnoge med nami tako ali tako lekcija življenja. Nikoli pozabiti, vendar odpustiti. Živeti dalje. Potem nam kaže grozljivo primerjavo zločinov pred 70 in 20 leti. V očeh Alića so žrtve vedno žrtve, nedolžne v tem, da so pobite na ponižujoč način in brez možnosti vsaj spodobnega pokopa. Sam se vrača v Srebrenico vsako leto v spomin na umrle in še vedno pokopava posmrtne ostanke svojih ljudi.
In kot najbolj viden znak nepredvidljivosti in skozi neverjetnost tudi izjemne sporočilnosti človeške usode seveda tole: Mehmedalija je bil eden izmed »tujcev«, ki jih je mlada Slovenija izbrisala in jim vzela osnovno človeško dostojanstvo. Za ta svoj zločin bo tudi plačevala, kar je pokazala višina odškodnine na Evropskem sodišču za človekove pravice. To je eden izmed madežev, ki se ga ne da zlahka odstraniti. In ravno izbrisani človek je vodil izkop žrtev povojnih pobojev. V njegovi ožji ekipi v začetku sta bila Srb in Bošnjak. Ista politika, ki zavrača obstoj izbrisa in hkrati opozarja na žrtve povojnih pobojev leta 1945, ima v Mehmedaliji svoj živi opomnik, kako neznansko se moti. In spet je umazano delo za Slovence opravil Bosanec, ril pod zemljo, eden izmed tistih, ki smo mu leta 1991 odrekli pravico do obstoja. Nihče. S to razliko, da ni tiho. V osebni izpovedi na papir izlije svoje gorje in svoj upravičeni srd do vseh tujcev, zaradi katerih vmešavanja njegovi ljudje umirajo. Pustite nas na miru, da vsaj umremo.
Kljub težkim temam pa besedilo ni črnogledo, v vsem skupaj se z lahkoto razbere dobrodušnost pisca, nežni optimizem, ki tli pod vsemi zlorabami, ki jih ta človek doživel. Postal je Nihče tudi za svojo prvo domovino. Tukaj Bosanec in dol Slovenec. Nihče. Najboljši stavek sem prihranil za konec. Ker bi bil lahko življenjski moto marsikoga. Žal. Ker sem nepomemben človek, je za pomembne ljudi moje mnenje nepomembno. Hvala, Mehmedalija.
