Slovenci smo čuden narod, kljub več kot dvajsetletni samostojnosti smo še vedno vsak na svojem bregu, delimo se na rdeče in bele, politika pa to le še napihuje in izkorišča delitve za nabiranje političnih točk ter medsebojno obračunavanje.
Za tokratno kresanje mnenj v slovenski družbi in med politiki je poskrbel publicist Roman Leljak; ta je v arhivih odkril kopico dokumentov, ki naj bi obremenjevali nekdanjega predsednika Milana Kučana, Silva Gorenca, ki je leta 1972 vodil jugoslovansko tajno policijo, njegovega pomočnika Borisa Mužiča in bivšega vodjo Udbe Janeza Zemljariča. Te je Leljak, z izjemo Milana Kučana, pred dnevi celo ovadil avstrijski policiji, in sicer zaradi suma vpletenosti v umor nekdanjega hrvaškega ustaša Nikice Martinovića, ki ga je Udba leta 1972 na avstrijskem Koroškem nedvomno likvidirala.
Toda zdaj se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav je Roman Leljak. Dejstvo je, da ni zgodovinar, temveč bivši pripadnik jugoslovanske obveščevalne agencije, ki je se je v začetku devetdesetih let podal v zasebništvo, kjer se je ukvarjal predvsem s finančnim inženiringom.
Tekom svoje poslovne poti je od junija 1995 do septembra 1996 z lažnivim prikazovanjem dejstev zavedel podjetje Pretenzija in 448 vlagateljev. Verjeli so Leljakovim obljubam, da jim bo izplačal pet- do sedemodstotne mesečne obresti, in so zato s firmo Avto Ideal sklenili kreditne pogodbe, s čimer si je po sodbi sodišča Leljak pridobil veliko premoženjsko korist. »Res je, da sem leta 1994 storil napako; obžaloval sem takrat, obžalujem danes in sem se opravičil. Dobil sem kazen, odsedel in šel skozi program rehabilitacije. Menim, da imam pravico živeti naprej, delati naprej. Nikogar nisem ubil, ugrabil ali plačeval, da se izvajajo kazniva dejanja,« je dejal sam.
Obenem nas je zanimalo, s čim se publicist Leljak pravzaprav preživlja, glede na to, da večino svojega časa preživi po arhivih. »Od 1. marca 2011 imam status samozaposlenega v kulturi. Na leto izdam približno štiri knjige, do zdaj sem jih že 25. Lani so moji prihodki znašali 19.756 evrov,« je dodal.
Druga oseba, katere ime se izredno veliko pojavlja v zvezi z morilsko Udbo, je hrvaški raziskovalec Božo Vukušić, ki je na Hrvaškem najbolj znan zaradi primera Perković. A tudi za Vukušića bi težko rekli, da je kredibilen strokovnjak. Večino osemdesetih let prejšnjega stoletja je namreč preživel v zaporu, saj je bil leta 1983 v Nemčiji obsojen na dosmrtno ječo zaradi umora Jugoslovana Jusufa Tatarja. Leta 1991 je bil nato po posredovanju tedanjega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana izgnan iz Nemčije na Hrvaško, kjer je nato med vojno sodeloval s hrvaško tajno službo. Vsekakor je prav, da se umori in nečednosti iz prejšnje države raziščejo in si kot demokratična družba končno nalijemo čistega vina. Sporno pa je dejstvo, da se s temi dogodki ne ukvarjajo profesionalni zgodovinarji oziroma strokovnjaki, temveč moralno sporne osebe. Na tak način se pušča prosta pot političnemu obračunavanju, resnica pa ostaja skrita za temnimi arhivskimi stenami.
