Napadla ga je celo upokojenka
Različnosti bogatijo našo družbo, pravijo strokovnjaki in večina ljudi se z njimi strinja, a kaj, ko lahko v medijih vedno znova prebiramo izpovedi ljudi, ki so jih napadli nestrpneži. Žrtve so moški in ženske, otroci in starejši, anonimneži in medijsko prepoznavni posamezniki. Eden takšnih je priljubljeni ljubljanski raper Zlatko Čordić. Nedavno se je nadenj spravila neka upokojenka, fina meščanska gospa. S kodrom na vrvici se je sprehodila mimo njega in se brez vsakršnega razloga obregnila vanj: »Saj vas poznam, ti si musliman! Pa ta vaš smeh muslimanski, pojdite raje tja v Sarajevo, tukaj je Slovenija!« je privrelo iz nje sovraštvo.
Zlatko v svojih pesmih zarepa tudi kakšno o strpnosti in premagovanju zla med ljudmi.
Zlatko je šokiran obnemel in sprva sploh ni dojel, kaj se mu je zgodilo. Nato je le zbral misli in kljub slišanemu ostal prijazen: »Ja, gospa, jaz sem ta. Kako vam lahko pomagam?« ji je prijazno odvrnil, ona pa je jezno odkorakala naprej. Takšne stvari človeka prizadenejo, še bolj žalostno pa je, da se lahko podobne provokacije kdaj tudi drugače razpletejo. »Marsikdo bi se, razumljivo, lahko odzval agresivno, še posebno kadar je napadeno dostojanstvo. Ne vem, kaj je imela gospa od tega, da me je ozmerjala, užalila moje starše in mene – in vse to zaradi smeha?! Sam bi gospe lahko prav hitro zabrusil nekaj krepkih, saj vemo, da si nerazsoden, če te napadejo. Ampak na srečo sem se zadržal in dokazal, da na koncu dobro vedno premaga slabo,« je umirjen in preudaren Zlatko.
Konec z nestrpnostjo
Marsikoga žalosti, da je toliko nestrpnosti tudi med mladimi, na katere so starši prenesli svoje frustracije in predsodke. »Prav streslo me je, ko mi je sosed – še eden tistih, ki niso najbolj navdušeni nad 'čefurji' – rekel, da nas bodo Kitajci pojedli, ker so edini, ki se ne mešajo. Takrat sem videl, kam nekateri zabredejo s takim načinom razmišljanja. Morda kdo to reče v smehu, ker bi rad bil duhovit, vendar mu ne uspeva ravno najbolje in hitro prekorači mejo dobrega okusa. To so boleče in pogosto celo bolne besede, ki bi morale biti sankcionirane. Žaljivke 'čefur', 'peder' in podobne bi morali kazensko preganjati, podobno kot te kaznujejo, če v avtomobilu nisi pripasan. Morda bi ljudje šele potem spoznali, da so nekaj storili narobe. Dokler te ne doleti kazen, nimaš občutka, da si storil veliko napako in si nekoga močno prizadel. Diskriminacija vseh oblik bi morala že zdavnaj izumreti,« je prepričan »princ s Fužin«.
»Izginite nazaj dol!«
»O teh temah načeloma pišem le takrat, ko se počutim zatiranega in dobim občutek manjvrednosti. Če lahko neka roža raste v Avstriji, Bosni in Sloveniji, ne vem, zakaj ne bi mogli še ljudje. Eno sonce, ena zemlja in eno človeštvo! Srčno upam in si želim, da bodo nekateri ljudje sčasoma dojeli, da je njihovo prepričanje napačno. Nekdo je lepo napisal, da ljudje celo generacijam, ki so se rojevale v Sloveniji, rečejo, naj se vrnejo 'dol'. Kam dol? V tem ni nobene logike in težko se je boriti proti temu. Pomagata lahko le čas in duhovna rast. Popolnoma drugače je, če kdo govori angleško, nemško, italijansko. Tako močno smo si želeli v Evropo, zdaj, ko jo imamo in je z zakonom zapisano, da imamo vsi svojega boga, pa se ksenofobija še vedno pase med nami,« opozarja Zlatko na pereči problem naše družbe.
Nestrpnež Jani Pavec
V podobno past se je ujel še en glasbenik, Jani Pavec, le da v vlogi napadalca. Njegov komentar, da so se čefurji v Sloveniji močno razpasli, in ugotovitve, da se premalo govori slovensko, so pred dnevi razburkale javnost. »Nekaj bo treba zakonsko ukreniti,« se je zamislil. Nekateri ugibajo, da si je s tem želel pridobiti pozornost, ker potrebuje publiciteto za svojo skupino. Zlatko pa na to odgovarja: »Zakonsko je vse v najlepšem redu, le v srcu nekaterih ljudi bi morali zavladati drugi zakoni. Ne boste verjeli, ampak celo moja brada je zmotila nekaj prijateljev. Končno se mi je zgostila, zato sem jo pustil rasti, oni pa so v tem videli verski pridih. Prav zaradi takšnih izpadov, pomislekov in prepričanj sem dal novemu albumu naslov Ogledalo kritike. Vsak človek, ki koga kritizira brez argumentov, naj stopi pred ogledalo, prepozna negativni del sebe in se poboljša. Še je upanje, da kaj popravimo.«
Jani Pavec je z opravičilom napadenim skušal omiliti izrečeno. »Opravičujem se, če sem koga osebno užalil. Prav nič nimam proti priseljencem, imam ogromno dobrih prijateljev med njimi, ki spoštujejo slovensko besedo in kulturo, moti pa me, če kdo živi v Sloveniji že več desetletij in v javnosti ne uporablja slovenskega jezika ...«
Seku Conde je na račun barve svoje kože slišal že marsikatero.
O nestrpnosti pa lahko marsikaj pove tudi z viktorjem nagrajeni novinar Seku Conde: »Na račun barve svoje kože sem slišal že marsikatero, od nigerja do čokoladka, še posebno v najstniških letih. Sčasoma so opazke ponehale, pa tudi čedalje manj občutljiv sem postal zanje. Močno pa dvomim, da se bodo takšni in drugačni predsodki kdaj izkoreninili,« razmišlja Seku, ki se mu zdi pomembno, da v življenju spoznamo čim več različnih ljudi. Prepričan je, da se ne smemo zapirati pred drugačnostjo, saj bomo le tako spoznali, da smo vsi samo ljudje.
