Romana in Bojan Horvat sta oba brez službe, položnice ostajajo neporavnane in iz dneva v dan živita v strahu, kdaj bosta izgubila streho nad glavo, saj tudi obrokov za stanovanjsko posojilo ne moreta poravnati. Edino veselje so njuni trije otroci, ki jima vlivajo pogum, da se bosta borila še naprej. 
Imela sta delo, solidno plačo, hiško v Petišovcih pa sta postavila s prihranki, posojilom in lastnimi žulji.
Zakoncema Horvat se še sanjalo ni, da se bosta kdaj znašla v taki stiski. Imela sta delo, solidno plačo, hiško v Petišovcih pa sta postavila s prihranki, posojilom in lastnimi žulji. Potem je službo v Varstroju najprej izgubila Romana, tako kot njen oče, nekaj mesecev pozneje pa tudi njena mama, ki je delala v Muri. Romana si je poiskala delo v Avstriji in na domu negovala 94-letno gospo. Opravila je tudi ustrezno izobraževanje, zapletlo pa se je, ker njeno znanje nemškega jezika ni bilo zadovoljivo. Toda z Bojanovo plačo sta nekako le pokrivala mesečne stroške. Potem pa se je na seznamu odpuščenih v Nafti Lendava znašel tudi Bojan. Ni se prijavil na zavodu za zaposlovanje, saj je že prej našel službo v drugem ptujskem podjetju. Opravil je zdravniški pregled, ki ga je sam plačal, podpisal pogodbo o zaposlitvi in, kot so mu naročili, čakal doma, da ga pokličejo. Minil je prvi mesec, pa drugi, tretji. Vmes je delal le tri dni, vendar ni dobil plačila, češ da jim je propadel posel v Nemčiji.
Položnice se kopičijo
Družina že nekaj mesecev živi samo od otroškega dodatka. Do socialne pomoči niso bili upravičeni, ker je bil Bojan uradno zaposlen, položnice pa se nabirajo. Romani privrejo solze v oči. »Težko je, bojimo se, kdaj nam bodo odklopili elektriko, nabira se dolg za vodo in komunalne storitve. Avto, ki sva ga imela na lizing, so nama zasegli. Z banko, ki ji dolgujeva že nekaj obrokov kredita za hišo, sva se dogovorila za kratek odlog. Nimava kje vzeti 300 evrov, kolikor znaša mesečni obrok. Odplačevanje so nama preložili do januarja, zato živimo v veliki negotovosti. Moji starši prejemajo mesečno skupaj 460 evrov pokojnine, a nama kljub temu skušajo pomagati. Bojanovi starši živijo v stari in dotrajani hiši, v kateri se lahko vsak čas zruši streha. Vse, kar je bilo vredno, sva prodala, ostal nama je le še Bojanov poročni prstan.« Takoj ko jima bo uspelo zbrati nekaj sto evrov, bosta kupila star rabljen avto.
Do vasi pa ni organiziran javni prevoz, zato je treba po opravkih ali na delo peš ali s kolesom.
Petišovci so od Lendave oddaljeni štiri kilometre, do vasi pa ni organiziran javni prevoz, zato je treba po opravkih ali na delo peš ali s kolesom. »Poleti gre, pozimi pa je mrzlo,« pravi Bojan. Praznični december je družina doživljala drugače. Namesto da bi bili v veselem pričakovanju, so neprenehoma razmišljali o tem, kaj bodo dali v usta. »Nekaj smo pridelali na vrtu, redimo pa tudi prašiča. Otroci jedo jabolka iz domačega sadovnjaka, saj za mandarine in banane nimamo denarja,« pravita zaskrbljena zakonca, ki si belita glavo, kako bi iztisnila kakšen evro, da bi svojim trem otrokom Karin Izabeli (7), Domnu Tianu (4) in Samuelu Lucasu (2), ki boleha za kroničnim bronhitisom, kupila kakšno skromno darilce. Zase pa si Romana in Bojan želita le eno: službo.
