Slovenija

Poslednji dnevi idile

Carmen Leban
10. 8. 2013, 21.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Gospodarji na kmetijah se starajo, nasledniki pa so čedalje bolj prepričani, da je kmetov kruh pretrd in pretežko prigaran.

Peter Irman

Na Zajamnikih, eni najlepših bohinjskih planin, se letos pase deset krav, ki se jim je pred dnevi pridružil teliček Bobi, so pa v pričakovanju še dveh. Domačini pravijo,  da je bilo v najboljših časih na planini tudi po 40 in več glav živine, v zadnjih letih pa je je čedalje manj. Gospodarji na kmetijah se starajo, nasledniki pa so čedalje bolj prepričani, da je kmetov kruh pretrd in pretežko prigaran.

Planini Zajamniki, ki leži na nadmorski višini 1268 m, pravijo tudi balkon Pokljuke, saj se z njenega skrajnega roba odpira čudovit pogled na Triglavsko pogorje, Vogel in skupino gora okoli njega ter na dolino. Gruča lesenih in kamnitih hišk, prekritih s skodlami, sredi cvetočih pašnikov je še vedno neznansko romantična. Je pa imela planina nekdaj drugačno podobo. Skromne staje, ki so dajale zatočišče pastirjem in živini, so bile pritlične, ker pa je bilo živine vedno manj in ker leži planina v Triglavskem narodnem parku ter so morali gabariti ostati enaki, so jim z leti nekateri dozidavali nadstropja.

Ob koncih tedna je na planini živahno, saj jo zasedejo vikendarji in izletniki; bohinjskih kmetov, ki še negujejo tradicijo planšarstva, podedovano od dedov in pradedov, pa je le še peščica.

Lepo je bilo, čeprav trdo. Jože Sodja iz Bohinjske Češnjice, ki ima na planini krave, z ženo Anico pa tu poleti ostaneta štiri mesece, nam pove, da so ga prvič še kot dojenčka prinesli sem gor v krošnji, kot Bohinjci pravijo pletenemu košu. »Od šestega leta sem na planini preživljal vsa poletja. Nihče niti pomislil ni, da bi se temu uprl. To je bil pač sestavni del življenja. Doma si moral pomagati pri kmečkih opravilih, poleti pa opravljati delo pastirja. Lepo je bilo, čeprav ni bilo vedno lahko. S prijatelji smo se na paši igrali in zganjali vragolije, a paziti smo morali, da nam krave niso ušle. Če se je to zgodilo, je bilo hudo. Sicer pa so bili že od nekdaj na planini povečini starejši in otroci, tisti v najboljših letih pa so ostajali doma ter kmetovali. Morali so pripraviti krmo za zimo, pobrati pridelke.«

Branku delajo družbo Bratuškova, Janša in Pahor. Tu gori so čist planinski zrak in zmerne temperature. »Čisto drugače je kot v dolini, ko te dni pripeka vročina, in nič se ne pritožujemo. Tudi dolgčas nam ni, saj se vedno kaj dogaja. Še posebej sedaj, ko so dopusti na vrhuncu in ne manjka žurov ter veselic, na katere radi povabijo vikendarji.« Branko se spominja, kako ga je bilo kot pastirčka nekega poletnega dne, ko je začelo grmeti, tako strah, da jo je popihal v dolino. »Oče so bili hudi in so mi pošteno navili ušesa, niso mi dovolili niti, da bi doma prespal. V trdi temi sva jo z očetom rezala nazaj v hrib in na planino sva prispela šele malo pred polnočjo. Potem nikoli več nisem niti pomislil, da bi jo ucvrl domov, saj sem vedel, kaj me čaka. Takrat smo bili že osemletniki odrasli. Življenje je bilo trdo in prevladovala je revščina, zato smo bili prav vsi člani družine vpeti v delo. Ja, takrat so bili drugačni časi. Bil je red in otroke so vzgajale trde roke, to je bila dobra popotnica za življenje, saj smo odrasli v zdrave in klene ljudi.« Branko danes nima več kmetije, redi le še nekaj koz, tri, ki jih je poimenoval kar po aktualnih  politikih Bratuškovi, Pahorju in Janši, se pasejo na Zajamnikih, Milka in Gaber pa na planini Jezero.

Tudi na Zajamnikih podirajo črne gradnje. Letošnje poletje pa je za nekatere redne obiskovalce Zajamnikov, ki imajo tam vikende, bolj ko ne bridko. Potem ko so na bohinjsko planino prihajali več desetletij, bodo letos ostali brez svojih hišk. Pred tedni so namreč začeli odstranjevati črne gradnje v Triglavskem narodnem parku. Na Zajamnikih naj bi jih padlo osem. »Dvema izmed njih je parceli prodal moj oče. Takrat, v šestdesetih, je šlo na tesno z denarjem in smo si pomagali različno. Kupci parcel bi se morali sami pozanimati, kako je z dovoljenji. Za mnoge nismo niti vedeli, da so črne gradnje.« Nekateri so se medtem že sami lotili podiranja. Branko meni, da je tu težko biti pameten. Strinja se, da je treba zakonodajo spoštovati, a priznava, da so bili objekti postavljeni v drugačnih časih in morda bi bilo smiselno, da bi lastniki plačali legalizacijo.


Več preberite v tiskani Jani (št. 32, izid: 6.8.2013).