Skozi dolge vožnje po terenu, neštete zgodbe in obraze, kresanje mnenj o praktično čemer koli ter stalne zaplete in razplete novinarskega vsakdana, sem spremljala, kako je pretirano negotov fotografski zelenec preraščal v samozavestnega profesionalca. Šimen gre v lov na fotografijo kot buldog. Redko čisto zadovoljen s svojim delom da zmerom vse od sebe. Med protesti, ki jih pokrivava skupaj že od začetka, ga niso ustavili ne policijska konjenica, ne solzilec, ne vodni top. Moker, solzan in preklinjajoč kot šintar je vsakič znova rinil v prve bojne vrste; tja kjer se dogaja. Rezultat tega je tudi zmagovalna fotografija natečaja Slovenia Press Photo. Prva, a verjamem, da ne zadnja.
Šimen se je nad fotografijo navdušil dokaj pozno, slabo desetletje nazaj. Profesionalno se je z njo začel ukvarjati pravzaprav šele ko je prišel na uredništvo Jane. Odkar ga poznam, preizkuša nove tehnike in pristope in se poskuša naučiti nečesa novega. Je perfekcionist, ki s svojim delom ni zadovoljen še takrat, ko že vsi vpijemo, da je fotografija super. Ali, v primeru urednice, genijalna. Včasih je bila Šimnova prva ljubezen portretna fotografija, ker je pri njej lahko imel vse pod nadzorom, z leti in izkušnjami pa mu je glavni izziv postala fotoreportaža. »Pri reportažni fotografiji si vržen v situacijo, kjer se moraš znajti, se prilagoditi in ujeti moment. Tu pridejo najbolje do izraza občutek fotografa in njegovo znanje. Obenem pa je vedno prisotna frustracija, ko nekaj dobrega zamudiš. Če dokumentiraš še nekaj takega, kot so bile prve vstaje, pa je adrenalin na višku.« Šimen priznava, da je danes veliko v kasnejši obdelavi, da postprodukcija daje fotografiji tisto dodano vrednost. A iz slabe ne boš nikoli naredil dobre, pravi, lahko pa iz dobre narediš fantastično. Sovraži fotografiranje družabnih prireditev in nastavljene smehljaje ter se jih izogiba kot hudič križa. Ne mara jih že samih po sebi, še manj pa mara delo, kjer ne moreš biti kreativen in v katerem ne vidi kakšne posebne vrednosti. Tudi socialne zgodbe mu je težko pokrivati, še posebej če so vpleteni otroci, a iz čisto drugih razlogov. »To ni delo, po katerem bi pozabil, da si bil v službi, a me obenem najbolj pritegne. Bolj ko ujamem v objektiv vso bedo in brezup, bolje lahko opozorim na problem in prispevam k temu, da bo tem ljudem nekdo pomagal. Fotografija pač pove tisoč besed.« Šimen je za Jano spisal že na stotine fotografskih besed in še jih bo. Marsikatera od njih bi si zaslužila nagrado in prepričani smo, da si jo marsikatera še bo.
