V Črnomlju rojeni igralec je svojo profesionalno pot začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1992 pa je igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, med drugim v gledališču Glej, E. P. I. Centru ter veliko nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem področju. Kmalu je postal član ansambla SNG Drama Ljubljana, piše portal Sigledal.
Uveljavil se je kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa. Prvič je bil nagrajen leta 1970 na Borštnikovem srečanju za vlogo Baltasarja v Osvajalcu Andreja Hienga, ob tej pa še za vlogo Slobodana Begovića - Bobana v Padlih angelih. Že leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2002 je prejel Borštnikov prstan. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da je Rac "igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje".
Ko je leta 2007 prejel še Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanje spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno "prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk", nadarjenost obsega le 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse ostalo je "težko garanje".
Polič je zaznamoval tudi slovenski film. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah ter sooblikoval več kot 100 radijskih iger. Med njegovimi najbolj znanimi filmi so Deseti brat, Odpadnik, Ljubezni Blanke Kolak, Nočne ladje … Nazadnje smo ga videli v seriji Leninov park. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.
Njegovo življenjsko zgodbo je v biografski roman Rac ujela Petra Pogorevc. "Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit," je ob izidu knjige menila avtorica in dodala, da ji je bilo v izziv to ujeti v zapis. V knjigi je polno anekdot o igralčevem življenju in delu, mrgoli pa tudi zanimivih Poličevih misli v slogu: "Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam."
Slovenske medije, ki jih sam zelo prezira in dolga leta ni dajal intervjujev slovenskim novinarjem, je pogosto polnil tudi zaradi svojega zasebnega življenja. Zdaj že legendarna je njegova ljubezenska zgodba z drugo ženo Mileno Zupančič, ki jo je zalotil v postelji z režiserjem (in prijateljem) Dušanom Jovanovićem – to je kasneje na oder prenesel prav zdaj že pokojni Dušan s predstavo Boris, Milena, Radko. Ali pa pretep s srbskim igralcem Velimirom Batom Živojinovićem. Rac je znan tudi po svoji neposrednosti, brez zadržkov na primer govori o spolnosti, svoje žgečkljive dogodivščine je opisal tudi v knjigi, izdaj je, da je nekoč zares seksal med predstavo in da je po ločitvi od Milene postal seksualno razbrzdan. »Utrgalo se mi je! Norel sem od ene babe do druge, skakal ko zajec z zajklje na zajkljo. Totalno se mi je odrolalo, najbrž zaradi tega, ker sem bil tako prizadet.«
Pri štiriinpetdesetih letih je doživel prvi srčni infarkt, sledilo jih je še več, Rac trdi, da je bil že štirikrat klinično mrtev, sesedajo se mu pljuča, zato je ves čas na kisiku. »Telo je šlo v ku…,« zna biti kruto slikovit. »A možgani še delajo.«
