D fond je bil ves čas pod ključem in do leta 1991 so za dostop do njega veljali posebni pogoji. Danes je fond osnova Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije, ki jo vodi Helena Janežič. Narodna in univerzitetna knjižnica je sicer ena redkih nacionalnih knjižnic, ki ima posebno zbirko emigrantske literature.
Čeprav cenzura v Jugoslaviji uradno ni obstajala, so v nekdanji državi v D fondu zbirali literaturo prepovedanih avtorjev, med njimi so bili tudi mnogi slovenski izseljenski pesniki in pisatelji. V 55 letih se je v skrivnem fondu v NUK nabralo okrog 700 knjig in več kot 140 naslovov periodike.
PREPOVEDANI IN ZAMOLČANI
Kot pravi Helena Janežič, se za vsemi knjigami iz nekdanjega D fonda skrivajo zgodbe ljudi, ki so jih napisali. Na primer pisatelja Edvarda Kocbeka, ki je bil v socialistični RS ena najbolj nadzorovanih oseb. Ali tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je danes eden najpomembnejših in najbolj prevajanih slovenskih pisateljev, a mu je bil vstop v Slovenijo večkrat prepovedan. Tu so bila tudi dela dr. Tineta Debeljaka, pa Zorka Simčiča, Karla Mauserja, Andreja Kobala, Narteja Velikonje, Franceta Balantiča … Natančnih meril, kaj oziroma kdo je spadal v D fond, ni bilo. Najpogosteje je bil glavni razlog napačna politična opredelitev avtorjev. Tako so njihova dela izhajala v emigraciji, v domovini, kjer se niti njihovih imen ni smelo omenjati, in romala v bunkerje.
DOSTOPNI VSEM
Po besedah Helene Janežič so v Zbirki tiskov Slovencev zunaj RS tudi vrhunska dela, ki jih lahko tako po času nastanka kot kakovosti mirno postavimo ob bok svetovno znanim avtorjem. Kljub temu nekoč uporabnikov nekdanjega D fonda ni bilo veliko, saj je vsak potreboval priporočilno pismo institucije, da ga pošilja s študijskimi in raziskovalnimi nameni. Lahko pa so računali tudi s tem, da jih bo po tem preverjala in jim sledila Udba. Danes lahko gradivo uporabljamo v čitalnici Zbirke tiskov Slovencev zunaj RS. Posamezno digitalizirano gradivo pa je mogoče najti na portalu Digitalne knjižnice Slovenije – dLib.si.
