Vincetič je po študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenistike, najprej poučeval na srednji kmetijski šoli v Murski Soboti in bil vzporedno urednik revije Separatio.
Kasneje je bil urednik pri Pomurski založbi, urednik za liriko pri Sodobnosti in urednik za literaturo pri reviji Mentor. Na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti je do smrti poučeval slovenščino, živel in ustvarjal pa v domačih Stanjevcih.
Slog pisanja ga je uvrstil v modernizem in postmodernizem, ki ga je v svojih pesniških zbirkah - Stajankah, Kalendah, Pristavah, Vidkah, Retušah, Balti in drugih - izražal samosvoje.
Leta 2007 so mu ob svetovnem dnevu poezije v Velenju izročili pesniško nagrado čaša nesmrtnosti, ki je bila tisto leto podeljena drugič.
Objavljal je tudi recenzije v Delovih Književnih listih. Izdal je tudi dve knjigi pripovedi za otroke, tako v knjižni slovenščini kot prekmurščini, da bi s tem oživil prekmursko književnost.
Preveden v več jezikov
Pri pisanju so ga zanimali davni zgodovinski časi, v katerih se prepletata zgodovina in mit. Oživljanje minulega sveta je predstavil s preobrati od nežne h grobi govorici, od slikanja detajlov k širokim razgledom, v pesmih pa je raziskoval zvok in iskal nove pomene besed.
Njegove pesniške zbirke so prevedene v francoščino, finščino, hrvaščino, makedonščino in madžarščino, angažiral pa se je tudi kot avtor knjižnih ocen in esejev.
Kot je zapisal Vincentičev prijatelj, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ju je združevalo toliko reči, da tega ni mogoče na kratko našteti - med drugim sta leta 1981 v sodelovanju z Valerijo Perger izdala zbirko Kot slutnja radovedno.
Spominska misel
"Dovolj naj bo, če rečem, da sva nekoč davno skupaj odpotovala proti Ljubljani in si ob tem priznala, da pravzaprav potujeva vsak svojim sanjam naproti. No, te sanje so bile seveda tudi skupne, saj sva bila takrat že zavezana besedni umetnosti in ustvarjalni nemir je bil občutek, ki sva ga še kako dobro poznala. Bil je in ostal vse do Milanove nepričakovane in prezgodnje smrti čudovito vezivo najinega prijateljstva, ki se ni nikoli zrahljalo," je zapisal še en pesnik prekmurske ravnice.
Lainščku "ostajajo spomini na te skupne sanje, skupno veselje ob uspehih enega ali drugega, pa Milanova obsežna literarna zapuščina in njegova neponovljiva poezija, ki bo zanesljivo preživela svoj čas".
