Šömen je absolviral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Deloval je kot novinar na Radiu Ljubljana in Mladini, bil je med ustanovitelji revije Ekran, ki jo je kot odgovorni in nato glavni urednik tudi vodil.
"Človek v življenju nikoli ne ve, kaj ga čaka. Življenje ima svoja pravila in treba jih je spoštovati, družbenim sistemom pa nasprotovati," je leta 2014 povedal v intervjuju za Mladino.
Za njegovo liriko, kot je zbirka Prekmurski rokopisi (1976), je značilen pridih Prekmurja, za pripovedništvo pa lirizmi, prvine esejizma, humor, prekmurski svet in modernistično psihološko razčlenjevanje. Med zadnje sodijo tudi avtobiografska dela Med v laseh (1978), Panonsko morje (1981), Koncert za samoto (1986) in Hoja po vodi (1990), navaja veliki slovenski biografski leksikon Osebnosti.
Pisal je tudi humoreske - zaradi satiričnih del je bil v času nekdanje SFRJ celo zaprt -, njegov je tudi Metuljev efekt, dokumentarni pogled na poznanstvo z Vaclavom Havlom. Poleg tega je podpisal nekaj besedil za slovenske popevke, med drugim za Eldo Viler in Majdo Sepe, in sicer v času, ko sta z njimi najbolj uspela Elza Budau in Dušan Velkavrh, pisali pa so jih tudi znani slovenski pesniki Miroslav Košuta, Gregor Strniša in Janez Menart.
Na filmskem področju se je veliko družil z beograjskimi avtorji, predvsem z Živojinom Pavlovićem, s katerim sta posnela Let mrtve ptice. Zanj je leta 1974 v Pulju dobil zlato areno za najboljši scenarij.
