Boris Pahor velja za enega najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj prevajani slovenski avtor. Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof.
Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto.
Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Pahor je deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete.
Pahor je rojen v slovenski družini v Trstu, tedaj v Avstro-Ogrski. Njegov oče Franc se je v mesto preselil iz Kostanjevice na Krasu in je bil zaposlen kot uradnik avstrijske uprave; leta 1919 ga je nova italijanska oblast odpustila in je delal kot ulični prodajalec. V otroških in mladostniških letih je bil Boris Pahor priča rasti nacionalistične ideologije, leta 1920 npr. požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti. Spomin nanj je popisan v zbirki Kres v pristanu in v romanu Trg Oberdan (na tem trgu, poimenovanem po Guglielmu Oberdanu, italijanskem iredentistu iz 19. stoletja, je namreč stal Narodni dom). O nasilju nad slovenščino nazorno piše v črtici Metulj na obešalniku iz zbirke Grmada v pristanu, kjer fašistični učitelj malo Julko obesi za kite na kavelj obešalnika, ker je govorila slovensko.
