Predstavnik akademije Peter Englund ga je ob razglasitvi označil za enega največjih pesnikov našega časa, Jelka Ciglenečki iz Študentske založbe, po zaslugi katere je njegova poezija dostopna v slovenščini, pa za redkobesednega klasika, ki je pravzaprav objavil zelo malo pesmi. "Malo več kot 200 Tranströmerjevih pesmi je brez napake, to so tihi verzi, ki spregovorijo o bistvenem, o tistem, česar pogosto ne opazimo v naglici prehitrega življenja. Piše v zelo dostopnem jeziku slehernika in vztraja na strani nevidnega, v svojih pesmih osvetljuje ključne vezi med drobci resničnosti," je tedaj povedala za STA. Tranströmer je v 50. letih študiral psihologijo, literarno zgodovino in zgodovino religij v rojstnem Stockholmu. Svojemu poklicu psihologa je ostal zvest do leta 1990, ko ga je zadela kap. Tudi po pisateljskem debutu leta 1954 je še naprej delal kot psiholog v domu za mladoletne prestopnike, pozneje pa je delal kot svetovalec na zavodih za zaposlovanje. Njegove pesniške zbirke, prvo je objavil leta 1954, večinoma obsegajo le po par pesmi in v njegovi domovini Švedski dosegajo izjemne naklade. Njegova poezija je prevedena v več kot 60 jezikov.
V slovenščino sta bila prevedena dva izbora njegove poezije. Leta 1998 je pri Študentski založbi izšel prvi pod naslovom Napol dokončana nebesa, ki je bil razprodan. Pesmi je prevedla Maja Caserman. Leta 2010 pa je v sklopu Dnevov poezije in vina na Ptuju pri isti založbi izšla knjiga Skrivnosti na poti, ki je prinesla vse dotlej še neprevedene Tranströmerjeve pesmi, njegove avtobiografske eseje Spomini me gledajo ter njegovo zadnjo integralno zbirko Haikuji. Poezijo je v slovenščino prelila Mita Gustinčič Pahor.
Tranströmer naj bi takrat kot častni gost Dnevov poezije in vina tudi obiskal Slovenijo, a je svoj obisk tik pred začetkom festivala odpovedal zaradi bolezni.
