Upor ni človek je predstava po eseju Alberta Camusa Uporni človek. Koncept in režijo za predstavo so prispevali člani umetniškega kolektiva Beton Ltd. Branko Jordan, Katarina Stegnar in Primož Bezjak, koncept in režijo za filme, ki so sestavni del predstave, pa režiserji Rok Biček, Klemen Dvornik in Žiga Virc, za katere je bil »nastop« v gledališki predstavi svojevrsten izziv.
Trije novomeški režiserji, ki jih nekateri skupaj z Nejcem Gazvodo uvrščajo v tako imenovano novomeško filmsko šolo, so se zadeve lotili vsak na svoj način. Rok Biček, ki je lani s svojim celovečernim prvencem Razredni sovražnik pobral skoraj vse vesne na festivalu slovenskega filma, pridno pa zbira nagrade tudi na festivalih po vsem svetu, je svoj del posnel na filmski trak amaterskega formata super 8. Pri tem je imel kar nekaj težav z iskanjem še delujoče opreme, družinsko zgodbo pa si je želel posneti v slogu družinskih filmčkov iz časov, preden je v naše kraje prišel video. To mu je izvrstno uspelo, saj je film dejansko videti, kot bi ga posnela kamere nevešča roka enega od družinskih članov. Rok Biček je v vlogo junaka postavil človeka, ki nekega dejanja ne stori.
Klemen Dvornik je glavnega junaka postavil v Ljubljano. Kot je prek skypa na novinarski konferenci oziroma na informansu, ki je prosto po Bergerju neke vrste javna predstavitev, na katero poleg novinarjev povabijo tudi prijatelje, znance, sorodnike in še katerega od gimnazijskih razredov ter s tem svojevrstni predstavitvi dajo tudi izobraževalno in gledališko-vzgojno noto, povedal, se je bilo treba ustvarjanja lotiti zelo intuitivno, saj je bilo treba v film poleg lastne zamisli vplesti tudi energijo ostalih ustvarjalcev: »Treba je bilo skočiti v viharno morje in plavati. Gre namreč za splet dveh zelo različnih svetov. Tehnologija, kako kaj postavimo pred gledalca, je pri filmu in gledališču diametralno nasprotna.«
Žiga Virc, širši javnosti do zdaj najbolj poznan po svojem diplomskem filmu Trst je naš!, s katerim je precej razburkal javnost na oni strani naše zahodne meje in razjezil in zmedel celo nekatere ljudi z vrha italijanske politike, se je zadeve lotil na svoj način. Sam zase meni, da nikoli ni potegnil jasne ločnice med filmom in gledališčem. Svojega filma se je lotil z občutkom, da mora vzpostaviti stik z realnim svetom: »Šli smo med ljudi, morali smo veliko piti in se pogovarjati, da smo dobili vpogled v to, kaj ljudje mislijo o uporu.«
V njegovem filmu o uporu, o krizi in rešitvi iz nje razmišljajo »strokovnjaki« za tovrstna vprašanja, ki mu jih je uspelo najti za točilnimi pulti gostiln v najbolj odročnih vaseh Podgorja, zloglasnega območja pod Gorjanci. Eden od njegovih junakov na primer predlaga, da je rešitev v tem, da bi imeli in dobivali vsi enako. Tudi avtomobile bi imeli vsi enake, in sicer le dva tipa – golf 2, dizel, in lada niva, bencinar. V Revozu bi tako namesto twinga in smarta delali golfe in nive. Če še to ne bi pomagalo, bi razstrelili jedrsko elektrarno v Krškem in tako Slovenijo resetirali in se v teh krajih znova naselili čez tri tisoč let.
Predstava tako sooča različne poglede na upor, razdeljena je na tri dele, vsak del pripada svojemu igralcu in svojemu režiserju filma. Kot je povedal Primož Bezjak, predstava ne temelji na uporu nekje v davni preteklosti, ampak v dogodkih, ki se dogajajo tu in zdaj, v vstaji, ki se je pred dvema letoma zgodila pri nas in je bil v njej tudi sam udeležen, pa v arabski pomladi in v njegovem primeru knjigi Upor Delovega novinarja Boštjana Videmška.
