Novice Svet24

Kot je v uvodnem nagovoru simpozija dejal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, dobiva z današnjim simpozijem Slovenska tržaška literarna šola priznanje kot predstavnica slovenske kulture.

Pahor je uvodoma spregovoril o pomenu Slovenske tržaške literarne šole. Kot je dejal, sedaj v Trstu živeči slovenski pisatelji niso le pisatelji, ki pišejo v Trstu, ampak so predstavniki literarne šole. "Sedaj sem del skupnosti, narodne, jezikovne skupnosti," je poudaril. Spomnil je, da je bil razvoj književnosti po letu 1918 drugačen kot v osrednji Sloveniji in poudaril, da je Slovenska tržaška literarna šola del slovenske kulture.

Literarna teoretičarka, prevajalka in profesorica na Filozofski in leposlovni fakulteti v Trstu Marija Pirjevec je podala zgodovinski oris slovenskega literarnega ustvarjanja na Tržaškem. Kot je dejala, se je književnost kljub sovražnemu okolju razvijala, a je bila ves čas zamudniška. V 20. stoletju pa je dosegla svoj vrhunec z avtorji, kot sta Rebula in Pahor in nekateri drugi, brez katerih bi bila, kot je poudarila, slovenska literatura okrnjena in osiromašena.

Literarni kritik in esejist ter profesor italijanske književnosti na Filozofski in leposlovni fakulteti v Trstu Elvio Guagnini je o Slovenski tržaški literarni šoli dejal: "Šola?" Morda kaj več.... Entiteta, ki združuje razlike, ki izvirajo iz samostojnosti in odločitev posameznika. Morda bolj usmeritev kot šola."

Popoldanski del simpozija je bil v znamenju opozarjanja na tržaškost v delih nekaterih avtorjev. Tržaški literarni zgodovinar Miran Košuta je spregovoril o tržaškosti v delih Vladimirja Bartola. Kot je dejal, se ta skoznje vije kakor Timava, kdaj ponikne, spet drugič skoznje dere hudourniško. Tudi Bartolov roman Alamut, ki velja za prototip Bartolovega eksotizma, je danes po besedah Košute mogoče vedno bolj dojemati kot prispodobo za podtalno organizacijo slovenskih in hrvaških nacionalistov Tigr, do katere je Bartol gojil simpatije. Najbolj pa je Bartolova tržaškost prišla do izraza v Tržaških humoreskah in v delu Mladost pri Svetem Ivanu, ki ga je Košuta označil kot "kronski dokaz Bartolove tržaškosti".

Literarna teoretičarka, kritičarka in esejistka Tatjana Rojc pa je spregovorila o tržaškosti v poeziji Miroslava Košute, ki ga je označila kot najmarkantnejši pesniški glas povojnega Trsta, njegov opus pa kot sklop zasebnega in družbenega dogajanja. Košuta po njenih besedah konstantno ubeseduje disharmonijo sveta in eksistence - lastne in splošno človeške. Zaznamovan je z zavezanostjo Trstu, tudi morje je neločljiv del njegovega pesnjenja.

Filozof in publicist Evgen Bavčar je spregovoril o tem, zakaj so nekateri tržaški pisatelji vzbudili njegovo zanimanje. Kot je pojasnil, so ga pritegnili tisti, ki pišejo o stvareh, ki so blizu Evropejcem. Tržaški kontekst ima pri tem pomembno vlogo, saj jim daje širši referenčni sistem.

Profesorica slovenske književnosti in dekanja na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici Katja Mihurko Poniž pa je spregovorila o prvem slovenskem ženskem časopisu Slovenka, ki je začel leta 1897 izhajati v Trstu. Do leta 1899 ga je urejala Marica Nadlišek Bartol, mati pisatelja Vladimirja Bartola, po tem letu pa Ivanka Anžič Klemenčič. Slovenka je prenehala izhajati konec leta 1902.

Režiser Dragan Živadinov je nastopil z referatom z naslovom Konsi v prostoru gledališča množice, profesorica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici Ana Toroš pa je v svojem prispevku predstavila lokacije v Trstu, ki so bile v prvi polovici 20. stoletja dogajalna prizorišča v pesmih slovenskih in italijanskih pesnikov.

Termin tržaška literarna šola je sicer uvedla profesorica Antonija Bernard, ki je bila med drugim dolgoletna predstojnica katedre za slovenščino na Inalcu - Državnem inštitutu za vzhodne jezike v Parizu. Literarni ustvarjalci te svojske literarne smeri so dvojezični pisatelji, posebnost njihovega ustvarjanja je tudi nenehno odpiranje eksistencialističnega vprašanja oziroma vprašanje obstoja slovenskega naroda.

Rebulovo delo V Sibilinem vetru po besedah avtorice spremne besede Tatjane Rojc predstavlja njegovo mojstrovino, dogajanje, postavljeno v antični svet, pa metaforo za sodobni svet leta 1968. "Tudi v tem romanu antični svet vstopa v zavest avtorja, ki je v stalnem iskanju resnice in absolutnega. Napisan je v izjemnem, elitnem slogu, ki je njegov razpoznavni znak," je dodala Rojčeva.

Pisatelju, ki je 90 let dopolnil 21. julija, se je poklonil tudi današnji slavljenec Pahor, ki je spregovoril o njuni skupni poti in razhodu. Spoznala sta se v času, ko je svet slavil zmago nad "pošastnim principom uničevanja, a sta se zahodni in vzhodni dominalec spoprijemala tako glede usode Berlina kot usode Trsta - mesta, ki naj bi pripadal zaledju, kot vsa stoletja pred svetovno vojsko, a se s takšno rešitvijo po drugem svetovnem konfliktu zahodni zaveznik ni strinjal".

"France Bevk je vodil revijo Razgledi. In prav ta revija je bila skupno glasilo, v katerem sva z Rebulo postavila osnovo za rast osvobojene književnosti, ki je ob nastanku novih pesnikov in piscev rodil današnjo slovensko literarno šolo v Trstu," se je spominjal Pahor.

"Skupno pot sva, ko je partijska oblast prenehala izdajati Razglede, nadaljevala v Sidru, v Tokovih in potem v Zalivu, tako da sva o književnosti sodila mimo uradnega socialnega realizma. Bilo je iskreno prijateljstvo, ki se je rodilo v Šempolaju," je dejal.

A nato je šel Rebula "daleč od morja in Krasa ter pretrgal stike in menjal razpoloženje do preteklih dogodkov". Tako je trdil, da ni bilo osvobodilnega boja ampak samo revolucija, je še pojasnil Pahor, ki si je lani želel, da bi z Rebulo nastopila skupaj, a je vse ostalo le na ravni zamisli. Kot je še povedal, sta kljub temu ostala prijatelja.