V njegovi prozi je značilno delo Kako se je naša dolina privadila svobodi (1973), v katerem je šaljivo prikazal čas po drugi svetovni vojni. Njegovo najobsežnejše delo pa je roman Veliki voz (1991), družinska kronika na ozadju zgodovinskih dogodkov v času od prve do druge svetovne vojne in po njej. Zanj je leta 1993 prejel Delovo nagrado kresnik. Od njegovih romanov velja omeniti še Poročnika z Vipote (2002). Prizorišče njegovih del je pogosto Celje z okolico, od koder je pisatelj izhajal.
Mikeln se je rodil v Celju leta 1930. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti in režijo na AIU v Ljubljani. Sprva je bil režiser in umetniški vodja Prešernovega gledališča v Kranju, nato se je posvetil novinarstvu.
Bil je tudi direktor Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1984 pa je bil samostojni pisatelj. V letih od 1985 do 1989 je bil na čelu slovenskega Pena, na njegovo pobudo je bil ustanovljen odbor pisateljev za mir.
Mikeln je pomembno sled pustil tudi v slovenskem založništvu. Od leta 1970 do 1982 je bil direktor Cankarjeve založbe. Pod njegovim vodstvom je Cankarjeva založba postala sodobna založba s povezavami v tedaj jugoslovanskem in mednarodnem prostoru. Izdala je vrsto pomembnih knjig. Omeniti velja Leksikon Cankarjeve založbe, ki je bil desetletja standardni družinski leksikalni priročnik.
Na Mikelnovo pobudo je začela izdajati zbirko Nobelovci, ki je v prvih letnikih dosegala izjemno naklado okrog 20.000 izvodov. Posebej velja poudariti Mikelnovo skrb za izdajanje slovenskih avtorjev. Vsako leto je - kljub slabim razmeram za knjigo v tistih časih - izšlo vsaj deset del sodobne slovenske literature in tu je prvič izšlo marsikatero delo, ki ni bilo po volji takratne oblasti, je zapisano v utemeljitvi Schwentnerjeve nagrade, ki jo je Mikeln prejel leta 2009.
