Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra, ki je nadomestil Filmski sklad RS, je v enem izmed intervjujev po tem, ko je leta 2011 prevzel vodenje te javne agencije, izjavil, da so vrata njegove pisarne vedno odprta in da bo filmski center »institucija, kjer se ljudje združujejo; središče kreiranja filmske politike«. A takoj po nastopu svojega mandata je zaprl vrata ustvarjalcem filma Vandima, ki so se tako znašli v precepu med producentom, ki je ostal brez denarja, in filmskim centrom, ki obljubljenega denarja zaradi kršitev pogodbe ne želi izplačati. Matjaž Kušar kot producent je film Vandima z zavodom Moja soseska leta 2010 prijavil na razpis Filmskega sklada RS.
Sklad je film, ki je imel predvideni proračun 822.683 evrov, podprl s 491.274 evri. Za realizacijo nagrajenega scenarija Tomaža Letnarja je k sodelovanju povabil režiserko Jasno Hribernik, izkušenega direktorja fotografije Rada Likona in številne mlade igralce, kot so Inti Šraj, Anja Drnovšek, Nina Rakovec in Matevž Müller. Sklad je po podatkih spletne strani Supervizor od januarja do junija 2011 producentu v treh obrokih nakazal 196.509,60 evra. Aprila 2011 je padla prva klapa filma, in kot so povedali sodelujoči, je snemanje filma, čeprav producent pred tem na tem področju ni imel nobenih izkušenj, potekalo strokovno. A ko se je snemanje zaključilo in je prišel čas za postprodukcijo, predvsem pa za izplačilo večjega dela honorarjev, se je zapletlo.
Filmski sklad je postal Slovenski filmski center, zamenjal se je direktor, Igorja Kadunca je zamenjal Jožko Rutar, in vse se je ustavilo. Film, ki bi po prvih dveh moral dobiti še tri tranše denarja, torej nekaj več kot 294.000 evrov, so blokirali. Kot nam je povedal direktor fotografije Rado Likon, ima v pogodbi zapisano, da dobi 10 % honorarja po drugi tranši, 30 % po tretji, 30 % po četrti in 30 % po peti tranši, kar pa naj bi bilo v filmskem poslu povsem običajno. Tako so imeli tudi drugi ustvarjalci v pogodbah enaka ali podobna določila. A ker tretja tranša ni nikoli prišla, so kljub opravljenemu delu ostali brez plačila. Neuradno naj bi filmski center plačila zaustavil, ker producent ni izpolnjeval določil iz medsebojne pogodbe.
To naj bi kršil, ker naj bi bil v finančnih težavah in je denar, ki so mu ga nakazovali na račun zavoda Moja soseska, v resnici romal za poplačilo starih dolgov. Tako se zneski v poročilih, ki jih je oddal filmskemu centru po izplačilu prvih dveh tranš, niso ujemali, in to naj bi bil razlog za zadržanje sredstev. A glavna igralka Inti Šraj nam pove: »Kaj natančno se je z denarjem dogajalo, ne vem. A da bi ga Matjaž Kušar pobasal v žepe, ne verjamem, ker denarja niti ni bilo. Stroški nastanejo tudi že pred snemanjem filma. Ko smo začeli snemati, je bilo vse pripravljeno. Narejeni so bili kostumi, opravljeni so bili prevozi na lokacijo, snemali smo celo leto … zagotovo je moral producent tudi to plačati.« Rado Likon pa pravi: »Snemali smo kar trinajst mesecev, saj smo potrebovali vse letne čase. Dvakrat smo bili v Franciji. Enkrat v Parizu, enkrat na podeželju. Vse to je bilo narejeno. In material je resnično dober.«
Dejstvo je, da se producent ne bi smel zanašati samo na sredstva sklada, saj se je glede na razpisne pogoje obvezal, da bo 331.000 evrov zagotovil sam. A ljudje, ki se z razpisi v tem poslu srečujejo že več let, vedo povedati, da so sredstva, ki naj bi jih zagotovil producent, pogosto bolj fiktivna postavka, ki se jo običajno opraviči z neotipljivimi vložki, kot so na primer avtorske pravice, ali pa celo z »malce« napihnjenimi stroški. Kot pravi Inti Šraj: »Posel producenta je vedno 'malo mutan'. Vedno je nekje treba prikazati kje nekaj več in kje malce manj, da se projekt lahko izpelje.« Ob tem opozori, da bi prav sedanji direktor centra, Jožko Rutar, lahko to vedel, »saj se je pošteno zaštrikal kot producent filma Circus Fantasticus«.
Matjaž Kušar se je po debaklu in blokadi filma glede na izjave članov ekipe ugreznil v zemljo ter se s filmskim centrom bori na sodišču. Tako naj bi na sodišču potekala dva postopka: v prvem naj bi zavod Moja soseska tožil filmski center, v drugem pa so vloge obrnjene in toži filmski center producenta. A kar je ustvarjalce filma bolj razjezilo kot to, da denarja za pošteno opravljeno delo niso dobili, je dejstvo, da filmski center zanje in njihove težave ne želi slišati. Kot pravi Inti Šraj: »Lažje bi sprejela, da je Kušar (producent) pobasal denar in izginil, kot pa da nas je filmski center kot ustanova, ki bi morala skrbeti za razvoj slovenskega filma, tako pustil na cedilu. Mi se po tem, ko je bil film blokiran, nismo imeli na koga obrniti. Z nami, kot izvajalci, se ni nihče pogovarjal. Na naše pozive smo dobili le odgovor, da mi kot ekipa nimamo s filmskim centrom nič, saj imamo pogodbe podpisane s producentom.«
Kot nam je uspelo izvedeti, kljub vsemu na filmskem skladu na Vandimo niso čisto pozabili. Ko bodo sodni postopki končani, naj bi film dobil novega producenta, po naših informacijah naj bi bil to Igor Pediček, ki bi lahko s sproščenim denarjem poskrbel, da bodo dolgovi poplačani in bo posneti material, ki naj bi bil po besedah direktorja fotografije Rada Likona odličen, postal film. A pot do srečnega konca je še dolga in v srečen razplet le malokdo verjame. Najprej se morajo končati postopki pred sodiščem, saj kot kaže, hoče Slovenski filmski center nazaj tudi denar, ki naj bi ga producent nesmotrno porabil.
A glede na to, da je zavod Moja oseska tik pred izbrisom zaradi davčnega dolga, je to le malo verjetno. Ko se bodo sodni postopki končali, bo filmski center lahko imenoval novega producenta. Postprodukcija filma bi se lahko nadaljevala, a tudi če bo film dokončan, ga v kinematografih ne bodo smeli predvajati, dokler ne bodo poplačani čisto vsi, ki so pri filmu sodelovali.
