Snoj v svojem literarnem opusu ustvarja večplastno podobo nemirnega 20. stoletja v luči razmerja med posameznikom, svetom in zgodovino. Estetska in etična vprašanja povezuje v neločljivo celoto, pri čemer se z umetniško govorico upira nasilju ideologij in teptanju človečnosti ter priklicuje izvorno skrivnost življenja, je pisalo v utemeljitvi Prešernove nagrade.
V poeziji je od prve zbirke Mlin stooki do danes prehodil pot raziskovanja izraznih možnosti jezika pri upodabljanju razmerja med subjektom in sodobnim svetom. V jubilejni pesniški zbirki je zbranih 100 pesmi iz Snojevega obsežnega opusa 13 pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. Snoj je o naslovu dejal, da z njim ponazarja, "da je človek otok oziroma celota, ki se v neskončnosti oceanov mora boriti za obstanek". Dodal je, da je od 600 pesmi težko izbral 100 pesmi za zbirko, saj so zanj vse enakovredne.
V Snojevem romanesknem opusu je prepričljiv umetniški odraz v nemirnem 20. stoletju našla človekova intima. Življenjska zgodba sodobnega človeka, ki se odvija na družbenem ozadju, je v ospredju pisateljevih zgodnjih romanov. Tudi v romanih iz zadnjega obdobja Gospod Pepi, Gospa in policaj in Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu se ukvarja s subjektovim spopadom s svetom, z izostrenim etičnim čutom izrisuje naravo zla, hkrati pa obuja vero v stvariteljsko in etično moč besede.
Med njegova pomembnejša esejistična dela sodijo Simbolizem Josipa Murna, Handkejev paradoks, Med besedo in Bogom ter Ubijanje zemlje, podpisuje pa tudi več del za otroke in mladino, med njimi Škorčka norčka, Lajno drajno, Stop za pesmico ter Pesmi za punčke in pobe.
Jože Snoj (1934) je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od 1961 do 1971 je bil novinar v kulturni redakciji Dela, od 1971 do 1993 pa urednik pri Državni založbi Slovenije. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi obe Prešernovi, Rožančevo, Jenkovo, Veronikino ter dvakrat Levstikovo nagrado.
