Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma:
»Zame je bil to dan kot vsak drug. Da je nekaj drugače, me je opozorila roža na delovni mizi ali pa me je obiskala prijetna družba fantov, ki so kmalu po obisku zavili v prvo gostilno. Najlepše in najiskreneje smo praznovali praznik doma, ko sta še živela mama in oče. Oče nas je presenetil s čokolado Volim te, nas objel in rekel, moje ženske, kako reven bi bil ta svet brez vas! Dolgo sem globoko naivno verjela v dejstvo, da smo v Sloveniji opravili s predsodki in da zato nimamo težav, ko moramo najodgovornejše položaje v družbi zaupati ženskam. Pa so denimo tudi v najvplivnejših medijih v ključnih informativnih oddajah na televiziji pogosto edine ženske novinarke, ki jih vodijo. Pri tem pa je na pretek odličnih gospodarstvenic, znanstvenic in voditeljic, raziskovalk in mentoric, znanstvenic, publicistk in športnic.«
Tanja Dimitrievska, igralka
»Osmi marec sem čakala od malega, da sem mami sama nabrala prve pomladanske rože. Kaj več ji takrat kot otrok nisem znala dati. Zdaj pa jo na ta dan najraje razveselim z njenimi najljubšimi čokoladnimi bomboni z alkoholom, čeprav ga sicer sploh ne pije. Vedno se jih zelo razveseli. Sama pa sem vesela risbic, ki mi jih podari moja hči Alica. Za osmi marec pa je veselo tudi v našem gledališču (MGL), kjer je izkaže moški del ansambla. Zadnjih nekaj let je glavni organizator Gašper Tič. Nekoč nam so pekli palačinke, lani pa so fantje v premoru po vaji ob dvanajstih pripravili pravi piknik. Razdelili so si delo in nam na terasi pekli rakce in zelenjavo na žaru. Prišle so tudi tiste igralke, ki sicer niso imele vaje. Moram priznati, da nam je bilo ob tej pozornosti vsem toplo pri srcu.«
Alenka Godec, pevka:
»Osmega marca se spomnim že od malega. V osnovni šoli sem izdelovala čestitke za svojo mamico, saj takrat še nismo praznovali materinskega dneva. V srednji šoli smo se kot razred s kakšno rožo spomnili razredničarke. Včasih je bilo bolj v navadi, da se ženske, prijateljice, sodelavke zberejo na dan žena, kaj dobrega pojedo in popijejo. Spomnim se, da so bile gostilne na ta dan precej zasedene. V novodobnem času, sploh v tem kriznem, je tega manj. Sama sem vesela, ko vidim moške hiteti s cvetom ali več v rokah, pa tudi sama se vedno razveselim kakšne rože od moža ali sina. Všeč so mi moški, ki ženske spoštujejo in jim znajo to tudi pokazati.«
Anita Ogulin, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine:
»Tako živo imam pred očmi svojo hčer Karmen, ki mi je ob prazniku žena prinašala polne roke zvončkov in trobentic ter mi z nežnim glasom govorila, za tvoj praznik, mami ... Pa sina Simona, ki je sledil sestrici in zlagal cvetove, dokler niso bili razmršeni v njegovih rokicah. Do današnjih dni nista pozabila na ta dan, čeprav hčeri izražata pozornost že njena otroka. To so bili tako občuteni trenutki, da jih ne bom nikoli pozabila. Zaradi ljubeče pozornosti sem ponotranjila, da sem kot mama spoštovana.«
Azra Širovnik, pisateljica
»Že kot otroka v najzgodnejšem otroštvu in potem v šoli so nas učili, da je osmi marec dan žena. Potem smo pa risali rožice in vazice za mamice, tovarišicam pa kupovali nageljne. Moja mama in njene prijateljice so dan pred tem dnevom hodile k frizerju, nato pa vse lepo urejene v službo, kjer so po nekoliko prej končanem delovniku šli na praznovanje v restavracijo. Domov so se vračale s šopki rdečih nageljnov z zelenimi vejicami, zavitih v celofan, in s čokoladnimi bomboni. Zvečer sta šla mama in oče v gledališče ali pa so s prijatelji skupaj nadaljevati zabavo. Za vsak osmi marec so me ganili mamini topli odzivi na moje darilo: vedno sva se objeli, ona mi je ljubeča in nasmejana šepetala, ti si moje največje darilo, jaz pa sem ji zagotavljala, kako jo imam rada in da bi zanjo vse naredila.«
Roža Karan, astrologinja
»Osmi marec je danes izgubil svoj prvinski pomen, v prejšnjem sistemu pa je bil pomemben. Takrat sem delala v veliki tovarni, kjer so bile zaposlene večinoma ženske. Vodstvo nam je dalo prost dan, ki smo ga preživele v pripravah na interne zabave, sodelavci so nam čestitali. Kolikor mi seže spomin, je bilo vreme na ta dan v glavnem vedno lepo, toplo prijazno, skoraj slavnostno. Vsepovsod so bili možje in sinovi, ki so nerodno, skoraj skrivaj nosili šopke rož, mnogi pa za povrh še bombonjere, za tisti čas pregrešno drage Bajadere, nekateri pa celo parfume, nakit in knjige. Zame je bil poseben osmi marec leta 1976, ponedeljek, ko sem po več letih prizadevanja izvedela, da bom postala mama. Od moža sem dobila dve čestitki in velik šopek rumenih vrtnic, nanje pa pripeto škatlico s prstanom. Takrat sva dobila še gradbeno dovoljenje za hišo. Zato nehote ta dan povezujem z vsem lepim, kar se mi je tistega leta prijaznega zgodilo.«
Violeta Tomič, igralka:
»Jaz ne praznujem ničesar več. Vse se mi zdi zlagano in zapovedano. Včasih, v nekdanji državi, je bil to velik žur in v kolektivih smo dobile nageljčke. Danes so še kolektivi redki. Če se kakšen partner spomni, je lepo, čeprav je vedno lepo dobiti cvetje, ne glede na praznik. Te male pozornosti so veliko darilo.«
