»Zame so najpomembnejši ljudje – torej ekipa.«
Za vami je premiera težko pričakovanega filma Volk z Wall Streeta. Kako vam je všeč film in kako ste zadovoljni s svojim delom?
Film je posnet po resničnem življenju finančnega kriminalca Jordana Belforta, ki je živel divje, razvratno življenje, privoščil pa si ga je lahko zaradi vsega denarja, ki ga je zaslužil na črno. Ni se obremenjeval z žrtvami – ali kot pravi DiCaprio, gre za film o novodobnem Kaliguli. No, vendar se tudi Belfortov imperij zruši … Gre pravzaprav za črno komedijo. V filmu sem uživala, saj te takoj posrka v svoj svet in tri ure sediš na divjem vlaku razvrata. S svojimi scenami sem zadovoljna, predvsem zato, ker nisem imela občutka, da gledam sebe. Gledala sem Chantalle in mislim, da njen lik v filmu funkcionira.
»Razmišljam predvsem o tem, kako se še več naučiti in biti še boljša, kako dobro narediti vlogo ... To so stvari, ki me zanimajo. Vsa druga trivia, ki se plete okoli takih dogodkov, so 'bučke'.«
Sodelovali ste z enim največjih režiserjev vseh časov, Martinom Scorsesejem. Je zaradi spoštovanja do takega človeka delo z njim težje? Je sploh mogoče recimo predlagati kaj svojega, poskusiti drugače, kot je naročil on?
To je bilo največje presenečenje, da sem prav z njim lahko tako sproščeno kramljala o vlogi, kot da se poznava že dolgo. Imela sem neizmerno strahospoštovanje pred najinim prvim srečanjem, ampak strah je takoj izpuhtel, spoštovanje pa bo za vedno ostalo. On je filmski genij. Poslušal je vse predloge in pripombe in na koncu je kar nekaj improviziranih stavkov tudi ostalo v filmu. Presenetil me je, da je tako enakopraven do vseh igralcev, da ga zanima vsak najmanjši detajl in da si vzame čas za vsako sceno, za vsak stavek ...
»K sreči imam precej nevtralen naglas, ki ni tisti tipični ruski. Zagotovo pa bom težko igrala dekle iz Teksasa.«
Kakšna je vaša »minutaža« v filmu?
Štopajte, če mislite, da je pomembno.
V prizoru, ki je bil kulten, še preden je film sploh doživel premiero, v spodnjem perilu oblepljeni z denarjem stojite pred Leonardom DiCapriem. Kako ste se počutili med snemanjem tega prizora?
Dan pred snemanjem sem spoznala DiCapria, Scorseseja in Jonaha Hilla, Bernthala, ki igra mojega moža, pa že nekaj dni prej, tako da se k sreči nismo prvič videli šele na dan snemanja. Z Bernthalom sva se precej družila, ker sva oba želela, da se na ekranu med nama čuti domačnost, udomačenost, saj sva vendar mož in žena. Zato na dejanskem snemanju nisem imela pretirane treme, poleg tega gre za komičen prizor, ko skušajo prek mene pretihotapiti ogromne vsote dolarjev na zelo bizaren način … tako da je bilo smeha res veliko. Prijetno snemanje, zelo.
Kako doživljate svoj uspeh?
Zame osebno so to velike stvari, ki pa jih sprejemam zadržano. Služba je služba. Razmišljam predvsem o tem, kako se še več naučiti in biti še boljša, kako dobro narediti vlogo … To so stvari, ki me zanimajo. Vsa druga trivia, ki se plete okoli takih dogodkov, so 'bučke'.«
»S svojimi scenami sem zadovoljna, predvsem zato, ker nisem imela občutka, da gledam sebe. Gledala sem Chantalle in mislim, da njen lik v filmu funkcionira.«
Kako velika ovira je za vas jezik oziroma naglas, ki se ga je skoraj nemogoče znebiti? Se bojite, da bi vas podobno kot Radeta Šerbedžijo, obsodili na vloge Vzhodnoevropejk?
K sreči imam precej nevtralen naglas, ki ni tisti tipični ruski. Zagotovo pa bom težko igrala dekle iz Teksasa, tako da bom najbrž vedno igrala Evropejke, a to me ne moti, pomembno je le, da se vloge med seboj razlikujejo.
Še vedno ste zelo aktivni tudi pri nas. Kako se tu in tam razlikuje snemanje filma, če recimo izključimo razmere za delo in honorarje?
V Sloveniji nisem posnela veliko filmov, a se mi zdi, da je razlika predvsem v organizaciji. Tam je to industrija, ki zaposluje veliko ljudi – več je asistentov, večja je tehnična ekipa, vsega je pač več. Ampak na koncu je pomembna sinergija ekipe na snemanju, kemija, ki se stke med igralci, pa naj bo to doma ali v tujini. Zame so najpomembnejši ljudje – torej ekipa.
