Novice Svet24

Osebni arhiv

Prvi nivo se izvrši znotraj samega vzajemnega sklada, ko vlagatelj sredstva vplača na račun sklada in se njegov vložek razporedi med različne naložbe in sicer v takih razmerjih kot je določeno v naložbeni politiki. Posameznik lahko tako že z minimalnim vplačilom v vzajemni sklad kupi portfelj več deset različnih naložb. Drugi nivo razpršitve pa dosežemo, če sredstva razpršimo na več različnih skladov. V ponudbi je namreč množica skladov z različnimi naložbenimi strategijami, zato lahko poskrbimo, da je naša naložba ustrezno geografsko in panožno raznolika. Ne smemo pa pozabiti tudi na razporeditev med različnimi naložbenimi razredi.

Na najbolj osnovni ravni sta dve glavni kategoriji, delniški in obvezniški vzajemni skladi. Delnice in obveznice so dve od treh glavnih naložbenih razredov. Zato je raznovrstnost na najbolj preprostem nivoju naložba v vsaj dva vzajemna sklada - en delniški in en obvezniški vzajemni sklad. V obdobju padajočega trenda na trgih se lahko vrednosti delniških skladov znatno zmanjšajo, obvezniški skladi pa lahko ohranijo, ali celo povečajo svojo vrednost. Tretji naložbeni razred predstavljajo skladi denarnega trga in so ravno tako lahko del portfelja, zlasti če obstaja potreba po likvidnosti oziroma hitrem dostopu do denarnih sredstev ali pa v primeru, ko ima vlagatelj nizko toleranco do tveganja.

Torej, čeprav je mogoče vlagati v samo en sklad, ki je na splošno raznolik, je vseeno smiselno zgraditi raznolik portfelj oziroma kombinacijo različnih skladov, saj na ta način ustvarimo lastno razpršitev, ki jo lahko prilagajamo tudi glede na trenutne osebne potrebe. Splošno gledano je razpršitev eden najpomembnejših vidikov vlaganja, osnovni namen razporeditve prihrankov med večje število naložb pa je večanje varnosti in zmanjšanje tveganosti. Različne naložbe se namreč v različnih obdobjih različno obnašajo. V nekem obdobju določeni skladi lahko ustvarijo boljše donose kot drugi in obratno. Zaradi tega dejstva je v svojem portfelju smiselno imeti več različnih skladov, ker bomo s tem imeli več možnosti, da bo v portfelju vedno vsaj en sklad, ki bo prinašal nadpovprečne donose vloženih sredstev. Poleg tega pa bomo s pravilno razpršitvijo tudi lažje in z manj stresa dosegli zastavljene naložbene cilje.

Vlagatelji pogosto vprašajo, koliko različnih vzajemni skladov naj bi posameznik imel in so razočarani, ko slišijo odgovor, da je to odvisno od vsakega posameznika. Ustrezna razpršitev se namreč razlikuje od vlagatelja do vlagatelja in je odvisna od njegovega odnosa do tveganja in ciljev, ki jih želi z naložbo doseči. Ljudje imamo namreč različne finančne cilje. Tisti, ki varčujejo za dolgoročne cilje, na primer za pokojnino, si želijo sredstva čim bolje oplemeniti, spet drugi želijo preprosto samo ohraniti tisto, kar imajo in jih zato bolj zanima varnost kot rast oziroma donos. V praksi je običajno bolj verjetno, da ne glede na naložbeni cilj potrebujemo več kot samo en vzajemni sklad. Pri iskanju ustrezne lastne razpršitve med različnimi skladi ne smemo pozabiti na naš odnos do tveganja oziroma kakšna je največja izguba vrednosti naših naložb, ki smo jo v obdobju varčevanja pripravljeni sprejeti. Na splošno je bolj tvegano, da imamo samo enega ali dva vzajemna sklada, še posebej, če gre za delniške sklade, ki so sicer na dolgi rok lahko nadpovprečno donosni, kratkoročno pa imajo lahko zelo velika nihanja. Večji donos ne sme biti edino vodilo, sprejeto tveganje pa mora biti primerno pričakovanemu donosu.

Če se vrnem na vprašanje, koliko vzajemnih skladov je smiselno imeti, je verjetno, da se idealno število giblje nekje med tremi in petimi skladi. Če ste kot večina vlagateljev in imate zmerno do nizko toleranco do tveganja, je najbolje, da imate vsaj tri ali štiri vzajemne sklade. Katera pa je tista prava kombinacija skladov za vas pa je kot že omenjeno odvisno od vašega finančnega profila.