Karl se je rodil leta 1860 na kmetiji, v senci gozdov Kunzendorfa. Od svojih vrstnikov se je razlikoval, ker je bil zelo tih in sramežljiv. V mladosti je bil zaradi svojih občasnih vedenjskih težav vedno nekako odrinjen, obdajala ga je avra skrivnostnosti, ki se je razprostirala kot megla nad pokrajino njegove mladosti. Po očetovi smrti, prelomnem dogodku, ki je zaznamoval njegovo življenje, je Karl podedoval kar nekaj denarja, ki mu je prišel več kot prav. Ta dediščina je bila ključ, ki je odklenil vrata v njegovo novo, menda boljše življenje. Karl se je tako preselil v Ziębico, mestece, prepleteno z ozkimi ulicami in starinskimi kamnitimi hišami, kjer se je na vsakem koraku čutil pridih preteklih stoletij. Tu je našel priložnost za začetek novega poglavja, a najbrž se tudi njemu ni sanjalo, da bo to poglavje celotno mestece in okolico ovilo v grozljivo črnino.
V Ziębici je Karl hitro postavil svoj dom. Njegova hiša, stara in z bogato zgodovino, je stala na robu mesta, bila je kot tihi opazovalec vsega, kar se je dogajalo okoli nje. Karl je kmalu postal znana osebnost v mestu, nekdo, ki je vedno ponudil zatočišče tistim, ki so ga potrebovali. Poleg tega je bil tudi zelo cenjen obrtnik. Prodajal je izjemno okusno vloženo meso in razne izdelke iz usnja. A za njegovimi prijaznimi očmi in toplim nasmehom se je skrivala tema, globoka in nespoznana, ki je počasi pričela tkati svojo mrežo skozi labirint njegove psihe.
Njegova tišina, nekoč zgolj znak skromnosti, je postala izrazitejša. Noči v Ziębici so bile dolge in tihe, a v Karlovi hiši so se začele dogajati nenavadne stvari. Svetilke so gorele pozno v noč in iz njegove kleti so prihajali čudni zvoki, kot bi nekdo skrivaj opravljal neko starodavno in prepovedano obrt.
Meja med stvarnostjo in nočno moro se je začela nevarno tanjšati. Karl Denke, nekoč tihi in skromni mladenič, je postopoma preoblikoval svoje življenje v mračno sago. Bil je znan kot nekdo, ki nikoli ni obrnil hrbta tistim v stiski. Njegova hiša, stara in v značilnem pruskem arhitekturnem slogu, je postala nekakšno neformalno zatočišče za potepuhe in izgubljene duše, ki so potovali skozi to majhno mestece. Njegova vrata so bila vedno odprta, njegov nasmeh vedno prijazen, njegove besede vedno tolažilne. Vendar je bil pod to masko skrbnosti skrit temen in izkrivljen um.
Po prvi svetovni vojni, ko je bila Ziębica, tako kot preostali del države, pahnjena v pomanjkanje in obup, je Denke našel priložnost, da svoja morilska nagnjenja prikrije pod krinko pomoči skupnosti. Začel je prodajati vloženo meso, ki ga je skrbno zavijal v skrivnostne pakete in predstavljal kot vloženo in okisano svinjino. Ljudje so bili hvaležni za njegovo dobroto, nič hudega sluteči o grozljivem izvoru mesa, ki so ga zaužili.
Denke je bil spreten tudi v izdelovanju usnjenih izdelkov. Njegove denarnice, pasovi in torbice so bili znani po svoji izjemni kakovosti in trajnosti. Trdil je, da so izdelani iz najkakovostnejšega usnja, a resnica je bila grozljiva. Njegovi izdelki so bili simbol njegove dvojne narave – po eni strani obrtnik, po drugi pa …
Vse se je spremenilo tiste hladne decembrske noči leta 1924, ko se je Ziębica zbudila v svojo najtemnejšo moro. Brezdomec Vincenz Olivier je s svojim pobegom iz Denkejevega doma odprl Pandorino skrinjico grozot. S svojo zgodbo in brazgotinami, ki so pričale o poskusu umora, je sprožil neustavljiv plaz. Policija, sprva skeptična, je kmalu odkrila strašljivo resnico, skrito v globinah Denkejeve kleti. Deli človeških teles, skrbno shranjeni in konzervirani, so ležali poleg knjige zapisov, ki je bila strašljivi dnevnik njegovih dejanj. Denke si je namreč zapisal vsako podrobnost svojih grozodejstev.
Ljudje, ki so bili nekoč hvaležni za njegovo »dobrodelnost«, so se zdaj soočili z grozljivo resnico. Meso, ki so ga jedli, ni prihajalo od prašičev, ampak od ljudi, ki so nekoč hodili po istih ulicah kot oni. Denarnice in pasovi, ki so jih ponosno nosili, so bili izdelani iz kože njihovih nekdanjih sosedov, prijateljev, morda celo sorodnikov. To spoznanje je v mesto prineslo val groze in nepopisnega gnusa.
Karla so zaprli. A ni ostal dolgo za zapahi, še isto noč si je sodil sam … Vse skupaj je bilo tako nenadno in šokantno, da je še dandanes ostal kup vprašanj, na katera ni nikakršnega odgovora. Na primer – zakaj je to počel? Kako to, da se je spremenil v morilsko pošast? Kaj je bilo v njegovi glavi? V njegovih mračnih mislih? Kaj je pognalo tega človeka, ki se je zdel tako običajen, tako človeški in pripravljen pomagati vsem, v objem tako strašnih dejanj? Je bil to rezultat njegove duševne motnje, neizpolnjenih potreb ali pa nečesa globljega, temnejšega in bolj nerazložljivega v človeški naravi?
Ziębica se je po tem dogodku spremenila. Ulice, ki so bile nekoč polne življenja, so postale tihe, polne groze, ljudje prestrašeni in previdnejši. Njegova zgodba je postala mračen opomnik, da lahko zlo živi povsod, celo v najmirnejših in najobičajnejših krajih.
