Tistega decembrskega dne je sedemnajstletna Juliane potovala z materjo, prav tako biologinjo, iz Lime v Pucallpo na letu družbe LANSA. Njuna želja je bila preživeti praznike z očetom, ki je živel v delu amazonske džungle.
Med poletom je letalo zapadlo v nevihto z močnimi sunki vetra, strelami in obilnim dežjem. Po Julianinih izjavah je strela zadela prav krilo letala, kar je povzročilo eksplozijo in s tem razpad letala na veliki višini. Juliane se je izgubila v vrvežu dogajanja in naslednje, česar se spominja, je strmoglavljenje, medtem ko je bila še vedno pripeta na svoj sedež.
Ko je pristala, je bila v šoku. Kljub padcu s približno 3.000 metrov je preživela. Edina. Sedež je najverjetneje ublažil njeno pristajanje in jo zaščitil pred večjimi poškodbami. Kljub temu je utrpela manjše zlome, globoko ureznino na nogi in poškodbo desnega očesa. A v primerjavi s potencialno usodno nesrečo so bile njene poškodbe presenetljivo blage.
Zaradi svoje vzgoje – odraščala je na raziskovalni postaji svojih staršev v perujski džungli – je Juliane vedela, kako preživeti. Vedela je, da mora slediti reki, saj te običajno vodijo do naselij ali civilizacije. Prav ta instinkt ji je rešil življenje.
Na svoji poti skozi džunglo se je soočila s številnimi nevarnostmi, od strupenih živali in parazitov do tveganja dehidracije. Kljub temu je vztrajala, pri čemer jo je vodilo trdno upanje na rešitev.
Po 11 dneh hoje je naletela na majhno lovsko kočo. Ta je bila prazna, vendar je ponujala zavetje in varnost. Naslednji dan so se v kočo vrnili lovci in bili močno presenečeni, ko so našli mlado dekle. Juliane so odpeljali do najbližjega mesta, kjer jo je končno čakala rešitev. Po več kot enajstih dneh v divjini, skoraj brez hrane in vode, je Juliane končno našla pomoč.
Novica o njenem preživetju je odjeknila po vsem svetu. Juliane je postala simbol upanja in vzdržljivosti, njena zgodba je bila razglašena za čudež. Njena pot preživetja je bila zastrašujoča, a hkrati navdihujoča. Kljub izgubi matere in grozljivi izkušnji strmoglavljenja z letalom je Juliane pokazala neizmerno moč in pogum.
Po letalski nesreči je Juliane nadaljevala svoje izobraževanje. Leta 1980 je dokončala študij biologije na Univerzi v Kielu v Nemčiji. Njena posebna ljubezen do narave, ki jo je razvila kot otrok, ko je živela ob Amazonki, jo je pripeljala do specializacije za netopirje, ki so ji bili posebno ljubi.
Juliane se je pozneje vrnila v Peru, tam delovala kot zoologinja in se posvetila raziskovanju in zaščiti amazonskega ekosistema, v katerem se je kot mlado dekle nehote znašla. Njeno življenje je bilo zaznamovano s to neverjetno izkušnjo preživetja, ki ji je omogočila, da je razvila globoko povezanost z naravo in se posvetila njenemu ohranjanju. Njena zgodba preživetja je še danes vir navdiha za mnoge po vsem svetu.
Življenje po preživetju v džungli
Juliane Koepcke danes živi v Nemčiji in deluje kot priznana zoologinja, specializirana za študij netopirjev. V svoji bogati karieri je uporabila svoje znanje biologije, pridobljeno v otroštvu ob Amazonki, in se posvetila raziskovanju in ohranjanju tega vitalnega ekosistema. Njeno čudežno preživetje po padcu iz letala, ki se je zrušilo tri kilometre nad tlemi, je odmevalo po svetu in določilo potek njenega življenja.
Leta 2011 je v sodelovanju z novinarko Beate Rygiert izdala avtobiografsko knjigo Ko sem padla z neba in v njej podrobno opisala svoje izkušnje strmoglavljenja in kako je preživela 11 dni v amazonskem pragozdu. Knjiga, ki je bila prevedena v več jezikov in je po vsem svetu pritegnila veliko pozornost bralcev, ni zgolj pričevanje o njenem preživetju, ampak je tudi prizadevanje za ozaveščanje o pomembnosti ohranjanja narave. Avtorica je s svojo izkušnjo in poklicno potjo poudarila povezanost človeka z naravo in nujnost njene zaščite.
O izkušnji Juliane Koepcke je bil leta 1974 posnet tudi celovečerni film I miracoli accadono ancora (Čudeži se še vedno dogajajo) italijanskega režiserja Giuseppeja Maria Scoteseja, v katerem je vlogo odigrala britanska igralka Susan Penhaligon.
