Na koprskem okrožnem sodišču se je nadaljevalo sojenje Sergeju Racmanu, Jožetu Kojcu, Dejanu Šurbku in Vesni Ternovec, ki jim specializirano tožilstvo očita izkoriščanje prostitucije. V klubu Marina na Ajševici naj bi se od otvoritve poleti 2014 do aretacij januarja 2019 zvrstilo več kot 530 prostitutk, trdi tožilstvo, klub naj bi obiskalo skoraj 150.000 gostov. Podjetje Cratos, pod okriljem katerega je deloval klub, pa naj bi zaslužilo približno 21 milijonov evrov. Obtoženi naj bi po obtožbi pravo dejavnost kluba prikrivali z oglaševanjem spa in wellness storitev. Po drugi strani pa naj bi določili, pod kakšnimi pogoji naj bi se izvajala prostitucija. Tožilstvo trdi, da so jim morale ženske del zaslužka prepustiti, in sicer v obliki vstopnine, ki so jo plačevale ob prihodu v klub Marina. Obtoženi očitke zanikajo, zatrjujejo, da deklet niso nadzirali ter da so lahko svobodno prihajala in odhajala. Glavna obravnava se je v torek nadaljevala brez Kojca, Šurbek pa jo je z odvetnikom Miho Šošićem spremljal prek videopovezave iz Maribora.
Izpovedi prostitutk niso več tajne
Za zaprtimi vrati sodne dvorane so že pred časom zaslišali več kot 30 žensk, ki naj bi se prostituirale v klubu Marina, in nekaj več kot deset italijanskih gostov. Senat, ki ga vodi sodnica Tatjana Cvetičanin, je nedavno sklenil, da bodo javno prebrali izpovedi oškodovank in gostov, a brez razkritja njihovih osebnih podatkov. Izjave žensk je v okrnjeni obliki prebrala Racmanova odvetnica Martina Žaucer Hrovatin, ki je tudi predlagala, da izpovedi ne bi bile več tajne. Večino žensk so zasliševali prek videopovezav s sodišči v Italiji in Romuniji. Njihove izpovedi so bile precej podobne in zadržane, zato so jim najprej pojasnili, da prostitucija v Sloveniji ni kazniva. Nekatere priče so se poskušale neprijetnim vprašanjem namreč izogniti. Večina je nato priznala, da so v klubu Marina nudile spolne storitve. Za to so od strank dobile denar ali darila. Potrdile so, da so morale plačati 70 evrov vstopnine, za kar so dobile hrano, brezalkoholno pijačo, lahko so šle v savne, bazen ... Ena je povedala, da je bilo celo bolje kot v kakšnem hotelu.
Tujke so zanikale, da bi jim jemali zaslužek
Odvetnike je zanimalo, ali so bile v kaj prisiljene, ali so se morale držati vnaprej določenih pravil, so imele prepovedi, ali jih je vodstvo kluba kdaj kaznovalo ... »Bili smo prijatelji. Nihče me ni nikoli v nič prisilil. To je bila moja odločitev,« je povedala ena od tujk. Zatrjevala je, da je v klub hodila, da bi se sprostila. Zanikala je, da bi jo kdo kaznoval, ji kaj prepovedoval ali ji jemal, kar je dobila od moških. Podobne so bile izpovedi drugih žensk. Večina je povedala, da so krožile med podobnimi klubi v Avstriji in Nemčiji ter se s tem preživljale. Omenjale so kluba Andiamo in Wellcum pri Beljaku. Pojasnile so, da so šle v tujino, ker doma, denimo, niso dobile dela. Za klub Marina naj bi večina izvedela prek spleta. Tožilko Majo Veber Šajn je med drugim zanimalo, ali so vedele, da se v klubu izvaja prostitucija. »Ne,« je odgovorila ena od žensk, ki je celo zanikala, da so se morale prijaviti prek spleta. Šele ko jo je sodnica opozorila na druge dokaze v spisu, je dejala, da je bilo tako, kot če bi se prijavile v hotel. Rezervacija po njenih besedah ni bila nujna, to so storile le, če so želele.
Masirala boleče hrbte
Po obtožbi je bila cena za pol ure spolnih storitev 70 evrov, za eno uro 140, za dodatne storitve (oralni ali analni seks) so morali gostje odšteti več. Ženske so zatrjevale, da so cene določale same; ena je govorila o 70 evrih, druga je za pol ure računala 100 evrov ... »Delaš za svoj račun, ni bilo nobenih pravil,« je zatrdila ena od prič. »Zaslužiti sem hotela več denarja,« je odgovorila na vprašanje, zakaj se je odločila za prostitucijo. Druga je trdila, da je bila le spremljevalka in da je goste le masirala. »Lahko, da ga je bolel hrbet,« je odgovorila. Vstopnino v Marino si je lahko privoščila, ker je imela prihranke, prej je delala v klubih Andiamo in Wellcum. V torek so prebrali tudi nekaj izpovedi italijanskih gostov. Eden je povedal, da je bil v Marini približno desetkrat. Klub so oglaševali, beseda o njem pa se je širila tudi od ust do ust. Dejal je, da je bila osnovna cena spolnih storitev za pol ure 70 evrov, za »opcijske storitve« pa je bilo treba plačati več. Na recepciji naj bi mu povedali, kaj dobi s plačilom vstopnine (bar, savna ...), za ostalo pa da se mora zmeniti z dekleti. Gostom se ni bilo treba najavljati, je potrdil in dodal, da je bilo v klubu največ žensk iz Romunije in Moldavije.
Plačal le za pogovor?
Nekateri so priznali, da so prišli v klub zaradi seksa, drugi so to zanikali. »Nimam denarja, da bi ga metal za te stvari,« je dejal eden. Drugi se je izgovoril, da ima visok pritisk in da ne jemlje tablet ... Plačeval naj bi le za masažo. »Tja sem hodil tudi zato, da sem se lahko s kom pogovarjal. Da sem se čutil živega. Celo plačal bi, da bi se imel s kom pogovarjati,« je vztrajal. Tretji je potrdil, da je za pol urice normalnega seksa odštel 70 evrov. Ena od žensk mu je povedala, da si je z denarjem, zasluženim s prostitucijo, v Romuniji zgradila hišo. Po pripovedovanju prič so gostje večinoma prihajali s Tržaškega in Goriškega, nekateri pa z letali tudi iz bolj oddaljenih krajev. Eden od Italijanov je še povedal, da je približno 80 odstotkov tujk, ki so delale v Marini, zdaj v Wellcumu.
