Režiserja Andreja Košaka sem vprašala, ali ste njegova muza, pa pravi, da ne … Kaj se pa vam zdi?
Se moram kar strinjati z njim. Kaj sploh pomeni muza? To je navdihujoča, neuresničena ljubezen, zato to ni pravi izraz. Režiserji imajo verjetno v glavi neke igralce in igralke, s katerimi bi radi delali in si jih predstavljajo že ob pisanju scenarija. Mislim, da je imel Andrej v vsakem filmu svojo muzo. Vsekakor je pomembna kemija med režiserjem in igralci. Ko igralec konča kader, najprej pogleda režiserja in počaka na njegov odziv. Če se z režiserjem poznata, takoj ve, ali je naredil dobro.
Ali ste imeli pomisleke, ker igrate žensko, ki ima manj let, kot jih imate v resnici?
Laska mi, da me Andrej vedno vidi tako mlado, čeprav me morda kritiki ne … Bolje kot obratno. (smeh) Sicer pa pri filmu ni pomembna dejanska starost, ampak leta, ki jih lahko igraš, v tujini določijo kasting direktorji. Moja leta so med 30 in 45, kar vključuje tudi zapoznelo študentko. Večna študentka, ki pri 30 letih še vedno visi na starševskem proračunu. Z Andrejem sva se veliko pogovarjala o liku in našla sredino med naivnostjo, kot jo je videl on, in mojo vizijo, ki je bila bolj razvajena edinka, ki ima vse postlano in verjame v tisto zgodbo, ki si jo ustvari sama, čeprav je ta daleč od resnice …
Z Andrejem sta dobra prijatelja, ste celo njegova poročna priča. Domnevam, da ste za ta projekt vedeli že veliko pred snemanjem, kajne?
Že za film Stanje šoka sva skupaj iskala producente v Berlinu. Pri tem filmu sem tudi koproducent, saj sem že prej sodelovala s produkcijo Blade in pripeljala kar nekaj filmov v Slovenijo. Ob vseh prijavah na razpise in razpredelnicah s finančnimi sredstvi so mi razpadali možgani, vendar sem se udobno počutila, ker sem počela nekaj novega, ustvarjalnega, vznemirljivega. Ta del posla me zanima, saj je celovito ustvarjalen, pri tem lahko vplivaš na celo kopico stvari. Ugotovila sem, da sem v letih pred kamero pridobila precej znanja tudi »za kamero«. Poznam ogromno ljudi s področja nekdanje Jugoslavije in tujine, kar je med drugim pomembno za producenta.
Sicer pa imate z Majo Martino Merljak agencijo za igralce, kajne?
Z Majo Martino sva skupaj s produkcijo, kamor sem se usmerila, ustanovili agencijo za igralce United Slavic Actors, ki zastopa igralce s področja Balkana. Po »porodu« agencije sva se odločili, da njeno politiko in vodenje prepustiva agentom, ki jo vodijo naprej. Pri nas je še vedno po domače: igralce pokličejo producenti ali režiserji in se z njimi dogovarjaš za vlogo. V tujini pa produkcija najame kasting direktorja, ki pokliče agencije, da predlagajo igralce. Na koncu igralce izbere režiser, v sodelovanju s kasting direktorjem. Če agent predlaga napačnega ali neustreznega igralca, ga pri naslednjih projektih ne bodo jemali resno, tako da je delo agenta precej odgovorno v smislu natančnosti, dobrega očesa, občutka za pravilno izbiro igralcev, saj so od tega odvisni nadaljnji projekti.
Pa ste prek agencije že dobili kakšne projekte?
Prek naše agencije USA ne, sem pa dobila precej projektov, ko sem imela agentko v Avstriji. Smo pa Tjaša Železnik, Maruša Majer in jaz prek slovenske kasting agencije dobile vlogo pri oskarjevcu Gabrielu Salvatoresu. Pogoj pri avdiciji je bil, da znamo vsaj malo italijansko.
Ali to pomeni, da slovenski igralci niste več omejeni na slovenski trg?
To je bistvo takih agencij! Borut Veselko je ta čas eden najbolj iskanih igralcev v agenciji. Naš agent mu je zagotovil veliko dobrih projektov. Snemal je že za Dance, Špance, HBO … To je edini sistem, ki deluje v tujini. Tam ne moreš priti na avdicijo, če nimaš agenta. Po Berlinu sem snemala v Nemčiji in Avstriji, ko sem šla na avdicijo v Pragi za velik hollywoodski film, kjer je bila tudi Katarina Čas, pa sem videla, da sem majhna kot bonsaj. Enkrat sem neko kasting agentko vprašala, ali se lahko igralec sam prijavi na avdicijo, pa je bila povsem osupla, češ če nimaš agenta, te nihče ne jemlje resno.
Vas imajo zdaj naši igralci še raje kot prej, ko jim vaša agencija omogoča preboj v tujino?
Kakor kdo ... (nasmešek) Pri nas še vedno velja miselnost, da agent igralcem jemlje njihov honorar, čeprav mu ta isti agent priskrbi projekt. Agencija še ni niti na zeleni veji, z Majo in z agenti pa smo porabili ogromno časa in lastnega denarja! To je razlog, da sva se z Majo malo odmaknili od vsega, prepustili agentom, zdaj pa je treba spet malo pognati stvari, iščemo dodatno podporo, tako finančno kot kadrovsko, da bi se zadeve premaknile na naslednjo stopnjo. Zdaj se pogovarjamo s povezovanjem agencije USA z agencijo v tujini, kar bi nam finančno in kadrovsko olajšalo zadeve. Na začetku je nekaj sredstev za vzpostavitev prispeval filmski sklad, potem pa je bilo treba vložiti ogromno časa, energije in denarja za oglaševanje po festivalih, iskanje projektov in kasting direktorjev, prepričevanje igralcev, da pošljejo svoje sveže fotografije in za vsako avdicijo svoj videoposnetek … Če si pionir na nekem področju, moraš biti pripravljen, da stvari trajajo in da se dostikrat zatakne, ker so ljudje česa preveč navajeni ali pa nečesa še ne poznajo.
Koliko igralcev zastopa agencija?
Zdaj 50, vendar so med njimi nekateri neodzivni, zato iščemo nekoga, ki bo sistematično poskrbel za red, preveril odzivnost, nova priporočila in posodobil agencijo.
Ali delate več v Sloveniji ali v tujini?
Približno enako. V Srbiji sem snemala serijo Junaki naše dobe, ki je bila januarja na televiziji, marca bo premiera dokumentarno-igranega filma Rut Vavpotič, kjer sem igrala balerino. Ta film je postavil rekord v Sloveniji, saj ga je RTV Slovenija snemala skoraj deset let. Jeseni bo v kinih na sporedu hrvaški film Šesti avtobus, ki se še snema. Kmalu začnem pri nas snemati nadaljevanko, pa eno v Srbiji … Trenutno imam kar precej dela.
Ali vam je všeč, da lahko izbirate projekte, ali bi imeli raje redno zaposlitev?
Svoboda ni vedno tako svobodna, ko si paničen, ali boš sploh še kdaj delal. To se zgodi po vsakem koncu snemanj ali predstavi. Sem se pa z leti naučila, da ne podležem več tej paniki. Prej sem bila v takem strahu, ko nisem imela projekta, da nisem mogla delati ničesar. Pomembno je, da v vmesnem času delaš stvari, ki jih drugače ne moreš, in se ne osredotočaš le na igralstvo. Igralstvo lahko izpopolnjuješ tudi, ko ne snemaš ali si na odru, z različnimi znanji, spretnostmi … Učila sem se leteti, zdaj se učim jahati, hodim na jogo, obiskujem solo petje, igram klavir, berem, gledam filme, hodim na festivale … Zdaj znam uživati tudi v prostem času, ko se začnejo projekti, pa jih je običajno več hkrati. To je podobno simptomom v menopavzi – ali jih je polno ali pa jih sploh ni. (smeh)
Ali že med snemanji razmišljate, kaj boste delali, ko boste imeli premor, kateri bo vaš nov podvig?
Ja, proti koncu snemanja začnem razmišljati, kako se bo nadaljevalo moje življenje, in si običajno zamišljam, kaj bi še lahko delala. V vmesnem času sem se odločila tudi za umetno oploditev, vendar je to že druga zgodba … Prej je bila tesnoba oziroma depresija med projekti tako močna, da nisem mogla niti v hribe, saj me je tako zagrabila praznina. Zdaj bi rada naredila toliko stvari, da nimam časa za vse! Kmalu bom v žiriji na ruskem filmskem festivalu, zato se že intenzivno spogledujem z ruščino. Zdaj si želim producirati projekt o Nikoli Tesli.
