Nadarjeno in postavno Manco Špik spremljam že od njenih začetkov. Ampak morda mi je tokrat najbolje pojasnila, zakaj je vedno tako umirjena, prijazna, dobronamerna. Ko je spregovorila o tem, da je hvaležna celo za vse napake, mi je postalo jasno, da je ženska, ki v življenju išče dobro in lepo. To se ji vsekakor vrača, kar dokazuje tudi turneja, ki jo ima s skupino Erosi prav v tem času.
V teh dneh ste imeli prve koncerte s skupino Erosi. Kakšni so odzivi?
S fanti smo navdušeni. Na odru mi dela družbo kar osem postavnih fantov (poleg Erosov še moja zasedba) in naše energije se dopolnjujejo. Zelo smo uigrani in sproščeni, energijo pa prelivamo na občinstvo. Na prvih dveh koncertih so nam jedli iz rok in prvi občutki so izjemni. Letimo!
Kako je prišlo do sodelovanja?
Spontano, kot vse najlepše stvari v življenju. Z Erosi smo se srečevali na skupnih nastopih, včasih skupaj zapeli, pogosto podaljšali druženje za odrom in še tam kaj odpeli. Predlog za skupno koncertno turnejo je dal njihov menedžer in v roku nekaj mesecev smo že pozdravljali mimoidoče z oglasnih plakatov po vsej Sloveniji.
Zdi se mi, da ste med tistimi, ki še posebej cenijo sodelovanja s kolegi ... Je tako?
Že od nekdaj sem imela rada duete. Zdi se mi, da se v pevskih duetih vedno zgodi nekaj čarobnega, iz dveh energij nastane nekaj novega. Žene me radovednost, želja po spremembi, po drugačnosti. Vsak duet je poseben in mi prinese novo izkušnjo, drugačna čustva in nova prijateljstva. S tem želim nadaljevati, dokler bom pela.
V nasprotju s kakšnimi »divami«, ki se jim očitno zdi, da je to premalo pomembno, ste sami, še posebno na začetku, zelo velikokrat sodelovali kot spremljevalni vokal …
V tem poslu sem se znašla naključno, a kot kaže sta bili moja natančnost in analitičnost poleg glasu ključnega pomena. S petjem spremljevalnih vokalov se naučiš največ in najhitreje, saj moraš z glasom aranžirati pesem, kar pomeni, da je včasih treba za en košček, za nekaj sekund skladbe posneti vokale v različnih razponih in z različnimi tehnikami. Ni preprosto in lahko rečem, da je pri nas le peščica takih, ki to zares obvladamo. Spremljevalnih vokalov na živih nastopih sicer ne izvajam več, odkar sem pričela s samostojno kariero, izjema sta bili dve Evroviziji, studijskih snemanj pa se še vedno zelo rada udeležim. V tem uživam.
Bi se strinjali, da vas uspeh ni prevzel tudi zato, ker ste potrebovali kar nekaj let, da ste prišli v sam vrh priljubljenosti?
Oh, hvala za ta poklon. Menim, da pri priljubljenosti nihče ne dosega vrha – ali dna, če smo že pri tem … Stvari so bolj zapletene, vsak glasbenik ima svoj krog privržencev ali oboževalcev. Sama se trudim biti in ostati blizu široki množici, od mlajših do starejših, in vesela sem, ko vidim, da glasba resnično ne pozna meja in se v mojih pesmih najdejo tako eni kot drugi.
Od koga ste se največ naučili?
Iz svojih napak. S tem ne mislim, da bi se zaradi njih obsojala, temveč sem hvaležna, ker so me zgradile v osebo, kakršna sem. Ničesar, kar sem doživela, ne bi spremenila in hvaležna sem za vse lekcije. Vsekakor so v moje življenje vstopili tudi številni, ki so me ogromno naučili. Hvaležna sem za to. Čutim, da je življenje do mene prijazno in da me pri vsem, kar počnem, vodi neka višja sila.
Vam kariera danes, ko imate družino, še vedno pomeni toliko kot prej?
Bolj kot kariera mi vedno več pomeni glasba. Morda mi je bilo na začetku bolj vseeno, ali sem pela svoje pesmi ali pesmi drugih. Zdaj mi ni. Ljudem želim skozi svoje pesmi izraziti čustva, predstaviti svoje zgodbe, s svojimi besedami. Ne znam opisati, a z rojstvom Lane sem šele dobila to moč in željo izražanja. Kot da bi me Lana dokončno izpolnila kot žensko, mamo in pevko.
Včasih izgubimo veselje do tistega, kar je postalo služba in ni več konjiček. Se še veselite, ko pojete?
Vedno. Glasba je moj odklop in nanjo ne znam gledati kot na službo. Na odru pozabim na vse drugo. Včasih mine več ur, preden se zavem, da sem pozabila na vse težave, obveznosti, zunanji svet.
Katera vaša pesem o vas pove največ?
Izmed skoraj 50 pesmi, ki sem jih izdala, je približno tretjina takšnih, ki jih vključujem v redni repertoar. Te so bile ključne zame, posegajo v moje najglobje spomine in so nastale v ključnih trenutkih v mojem življenju. Najbrž jih tudi izvajam najbolj predano, zato so se »prijele«. Priznam, da je v zadnjih letih takšnih pesmi več kot prej. Mislim, da sem dozorela kot izvajalka, zato se veselim let in pesmi, ki sledijo!
Za katero pesem si želite, da bi bila vaša?
Uh, teh je veliko. Pogosto na nastopih pojem pesmi drugih izvajalcev, ki jih sama najbolj čutim. Izbor se sicer spreminja, a nekaj jih tvori železni repertoar. Prisegam na slovenske pesmi, tako da lahko začneva kar naštevati naše najlepše … Za vse si želim, da bi bile moje. (smeh)
Vas je kdaj mikala kariera v tujini?
Niti za sekundo. Slovenija je moj dom. Prepotovala sem veliko sveta, izvedla koncertne turneje po ZDA, Kanadi in Avstraliji. Bilo je lepo, čustveno. A ne bi zamenjala. Pri nas je vse bližje, preprosteje, varneje, bolj umirjeno … Nisem pretirano tekmovalna in ustreza mi takšno okolje.
Imate radi tudi druge vrste umetnosti?
Zelo rada imam gledališče in filme. Navdušujeta me opera in balet, vedno se zjočem, ko obiščem kako predstavo. Zelo rada tudi plešem z dobrim soplesalcem.
Ste zaradi svojega dela bolj obremenjeni z videzom?
Kdor me pozna, ve, da sem redko močno naličena, če nisem na odru. Tudi v petkah me ne boste videli, sem dovolj visoka že tako. (smeh) Tukaj dajem zdravje in dobro počutje na prvo mesto.
Koliko se obremenjujete s staranjem?
Obremenjena sem toliko kot povprečna zaposlena mamica s kariero, ki se bliža srednjim letom in opaža, da je gravitacija resnična stvar in ne le obvezno šolsko gradivo. (smeh) Vsak večer si privoščim temeljito nego obraza in telesa, pazim, kaj jem, in malo pomigam. V tem sicer bolj uživam, kot se obremenjujem, tako da je vse stvar dojemanja.
Se kdaj postavite pred ogledalo in preštevate gubice?
Za zdaj se delam, kot da še ne obstajajo. (smeh) Vprašajte me čez nekaj let. (smeh)
Operirali ste si nos, torej vam plastične operacije niso tuje. Bi si še kaj popravili?
Ne. Nos me je motil, zato sem to zelo zgodaj v mladosti popravila. Zdaj sem takšna, kot sem, in bom taka tudi ostala.
Zaradi česa ste najbolj zadovoljni, da niste mlajši, kot ste, in kaj vam gre najbolj na živce pri staranju?
Četudi ničesar, kar sem storila ali se mi je zgodilo, ne bi spreminjala, se ne bi več vrnila v mlajša leta. Starost prinese izkušnje, samozavest in občutek pomirjenosti. Mladost je norost. Je lepa, nepozabna, a pusti tudi strto srce, bridke izkušnje in trajne brazgotine. Z leti se človek umiri in ga stvari več ne prizadenejo tako močno, seveda pa je treba nenehno delati na sebi in se duhovno razvijati. Pravzaprav v staranju ne vidim niti ene slabe stvari, razen tega, da je treba bolj paziti na telo, sklepe, pravzaprav vse, kar ima rok trajanja. Včasih, ko se pripravlja slabo vreme in stopim z visokimi petkami na oder, me na moč staranja opomni moj desni gleženj. (smeh)
