Leto se končuje, kako vam je šlo oziroma kako vama gre?
Boštjan: Če me to vprašate decembra ali novembra, vam ne morem reči, da sem ravno olimpijskega duha, (smeh) ker sta to zame navadno vsako leto najnapornejša meseca. Vedno me zasuje blazna količina dela, morda še bolj novembra kot decembra. Letos sem si rekel, da če preživim november, bo še vse v redu. Poleg vseh običajnih snemanj sem imel še radijske oddaje, zaporedoma sem odvodil štiri velike dogodke v Cankarjevem domu, pa še malo zdravstvenih težavic me je doletelo, tako da sem zdaj pripravljen na počitek. Res upam, da se bo do božiča vse skupaj umirilo.
Lara: Dela je ogromno in ta tempo traja že kar nekaj let, ni predaha. Sem pa zelo razporedila povpraševanje oziroma nove projekte, ker je tako, da stari zdaj trajajo dlje časa, so bolj zahtevni, ne moreš jih narediti tako hitro, vse se lahko zavleče, zato ne vzamem vsega, kar pride. Ali pa termin prestavim daleč v prihodnost, ko vem, da se bom stvari lahko lotila. Ampak trenutno imam nekoliko miru in kaže, da bo zame december manj stresen.
Vaju nikoli ni strah, da bi pregorela? Kako se branita pred tem? Znata reči ne?
Lara: Jaz tega nisem znala reči 45 let, zdaj to začenjam, ampak še ne obvladam do konca. (smeh) Včasih je »ne« še vedno pretežko izreči, zato raje rečem, da bom nekaj storila veliko pozneje ali da je ta trenutek neizvedljivo, tako da se mi vseeno zdi, da pridobivam nad svojim življenjem spet nadzor.
Boštjan: Jaz pa sem se enkrat že kar dobro približal izgorelosti, ko sem vodil jutranji progam na Radiu 1, kar je trajalo skoraj tri leta. Takrat sem že imel zdravstvene posledice in tudi psihično sem bil na dnu. Ampak sem to nekako še vedno pravočasno zaznal in se ustavil, od takrat pa nadaljujem bolj umirjeno, tako da me je ta lekcija kar dobro izučila. Začetek izgorelosti mi je dal vedeti, da je moja energija končna, ne neskončna.
Lara: Moja pa je neskončna. (smeh)
Boštjan: Lara ima več življenjske energije, potrebuje manj spanca, ne vem, kaj jo drži pokonci, še kave ne potrebuje.
Od decembra torej oba pričakujeta, da bo bolj umirjen, ampak to je že sam po sebi živahen mesec. Kaj navadno praznujete, božič, novo leto, oboje?
Oba: Ne veva. (smeh)
Boštjan: Po svoje pa čista klasika – za božič preživljamo čas z družino, torej z najinimi starši, pomembno nam je, da smo skupaj. Za novo leto pa nam je vseeno, kje smo.
Lara: Tradicionalno skupaj okrasimo smreko prvi vikend v decembru, na to čakamo ves turobni november, potem pa se pod smrečico nabirajo darila, včasih bolj, drugič manj spontano.
Do kdaj pa so vajini otroci verjeli v Božička?
Lara: Nekje do šestega leta so verjeli na smrt resno, potem pa so začeli dvomiti in me spraševati, ali ni vse to čudno, jaz pa sem jim vedno rekla, naj razmislijo. Nikoli nisem rekla ne ja ne ne, ampak je šlo brez travme.
B: Mislim, da je bil prehod precej mehek, ja.
Ali delata zaključke ob koncu leta, potegneta črto pod vse?
Boštjan: Jaz sem hvaležen za takšne drobne trenutke, ki si jih lahko obnovim v spominu, v duši. To, da se nasmejiva z najstarejšo hčerko, ko greva skozi njen spis in ugotavljava, kaj je dobrega napisala. Ali pa, da mi pokaže nov komad Billie Eilish in se potem smejiva čez tri mesece, ko ga slovenske radijske postaje šele začnejo predvajati, češ, kdaj sva midva že to slišala. Pa ko se s sinom nasmejim besedni igri ali ko z Laro zjutraj zbudiva najmlajšo hčer, ki se pretvarja, da še vedno spi, čeprav ne, in jo »prestrašiva«. To so moji drobci, ki mi izjemno veliko pomenijo, čeprav so preprosti. Velikokrat sem tudi hvaležen, ker so stvari takšne, kot so, ker nam je lepo in dobro. Številnim ni.
Lara: Jaz imam večjo težavo, ker preprosto ne znam biti hvaležna, premalokrat se ustavim in razmislim ... Moram se zbrati in si že zjutraj dopovedati, da ne morem rešiti težav vsega sveta, da moram biti racionalna in se ne obremenjevati z vsem. Saj veste, utapljam se v stvareh kot vsaka mati, deset tisoč jih je, pet tisoč jih rešim, pet tisoč se reši samih. (smeh) Res, morala bi se ustaviti in razmisliti, razbrati zrnje od plevela.
Katero novo leto ali kateri božič vam je do zdaj najbolj ostal v spominu? Imate kakšnega izbranega?
Lara: Meni tisto, ko me je zaprosil na silvestrovo.
Boštjan: Tisto novo leto sva se odločila, da bova večerjala doma, v najinem prvem stanovanju, elegantno večerjo, lepo sva se oblekla, povečerjala, zaplesala za polnoč in potem sem ji voščil na poseben način.
Lara: V žepu suknjiča je imel prstan in opolnoči sva se zaročila. (nasmeh)
Ko smo že pri romantiki, letos sta praznovala tudi 15. obletnico poroke. Je bila zabava, kot se spodobi?
Lara: Se ti kaj spomniš? (smeh)
Boštjan: Najprej moram povedati, čeprav sem to že ničkolikokrat omenil, da sva se spoznala v pevskem zboru in da imava od tam veliko prijateljev, ki so tudi pari, tako da smo prav lepa družba, vmes smo se poročili, dobili otroke, ampak nismo pozabili drug na drugega. Skratka, ob najini 15. obletnici poroke sva te najine sopevce povabila, naj pridejo k nam, da se malo poveselimo. Nekaj sva jih pričakovala, ne pa toliko, mislim, da jih je bilo na koncu okoli 50, kar je bilo res lepo. Za darilo so nama prinesli lipo, ker je pesem Lipa zelenela neuradna himna našega zbora.
Lara: Zdaj je posajena na našem vrtu.
Boštjan: Celo popoldne in večer smo bili na vrtu, bil je sončen dan brez oblačka, pekli smo na žaru in prepevali vse pesmi iz našega repertoarja, vključno s tistimi, ki smo jih potegnili iz največjih globin spomina, skratka vse je šlo, vse smo zapeli. (smeh) Sosedje so pisali sporočila, kaj se dogaja, zakaj in kako se danes tukaj tako lepo poje, bilo je poletje in vsa ta energija je naredila svoje, spet smo bili v stari formi. Dobro smo zveneli, rad se spomnim te obletnice poroke.
Lara: In še ni konec. Ugotovili smo, da smo bili 20 let tiho in da ne moremo več tako, da moramo peti še naprej. In zdaj delamo za to, da se sestavimo v nekakšen »bivši« zborček. Krasno je!
Je kaj resnice v govoricah, da se boste preselili? Kako se boste preselili iz tega čudovitega doma, pa še lipo ste dobili?
Lara: Dom je tam, kjer smo mi, to je preprosto. Dom bomo rešili, lipo malo težje. (smeh)
Boštjan: Ampak bi se dalo.
Lara: Teoretično tudi. Gradbena dela dobro poznamo. Ne vem, od časa do časa se malo poigravamo s to idejo, jaz sem bolj urbani tip, Boštjan morda nekoliko manj, ampak je toliko čejev vmes: če naredimo to, potem izpeljemo to in lahko še to, vseeno pa ni to najlažji zalogaj.
Boštjan: Ampak veste kaj, približno dve leti že govoriva, da se bova mogoče kdaj preselila, da to morda ni najina zadnja lokacija, v resnici pa gre za novinarsko površnost, iz tega delajo bombastične naslove. Hiše še nikoli nisva prodajala, čeprav Lara ves čas gleda naokrog, to pač tako je; če je kje kakšna lepa parcela, mi jo pokaže. Oba čutiva prepričanje, da ni nujno, da bova tukaj pognala korenine, in zdaj imava spet toliko gradbene energije, da bi se lahko tudi selila. Mene med drugim ves čas tudi v oddaji Ambienti, ki jo vodim, fascinirajo projekti, ki jih videvam, in si velikokrat mislim, kaj vse bi še lahko naredila, koliko dobrih idej in zanimivih pristopov je na svetu, ampak da bi se resno selili, to pa še ne.
Lara: Čeprav je naša logistika kar naporna in bi nam kakšna dobra avtobusna povezava prišla zelo prav. Jaz lahko včasih, v najslabšem primeru, naredim tudi do 100 kilometrov na dan samo s prevažanjem otrok.
Boštjan: Sploh si ne predstavljam, kako bi se s prevozi »razširili« še na Ljubljano.
Večkrat sta že poudarila, kako dobro naoljen stroj sta, ko gre za logistiko. Ali zdaj, ko so otroci večji, najdeta vseeno kaj več časa zase?
Lara: Najstarejša zdaj nima več treningov štirikrat na teden, tako da sem zdaj osvobojena tega in se mi zdi čisto noro, saj se je včasih moj dan zaradi tega res končal šele ob desetih zvečer ali pozneje. To se mi res blazno pozna pri času, več ga imam zase, zato lahko spet pojem, vrnila sem se v pevski zbor Arhitekti. Oba z Boštjanom sva pevca in sama sem petje zelo pogrešala. Včasih sem bila srečna samo, če je sonce sijalo, potem sem se začela spraševati, zakaj nisem več? Zakaj me sonce razveseli, nisem pa srečna, v čem je bistvena razlika? In sem spoznala, da sem nekoč kar naprej pela, pela sem do svojega 25. leta, potem pa so prišli otroci in se je to kar nehalo. Pravzaprav zdaj, ko spet pojem v zboru, preverjam teorijo, ali bom zaradi tega res bolj srečna. (smeh) Kar se pa tiče logistike, kolesje kar lepo teče, tempo je res hud, ampak midva znava ujeti vlak samo zase in si kaj privoščiti.
Boštjan: Meni je včasih žal, da nisem imel časa za svoje hobije. Na primer, na kolesu nisem bil od septembra, pa še tisto samo nekaj malega, takšne in podobne stvari. Nekateri hobiji so omejeni samo na dopust, pa še to ni več, kot je bilo. Za podvodni ribolov telo potrebuje čas, da se prilagodi vodi, jaz nisem več v takšni formi, zato ga potrebujem več, kar pomeni, da mi gre najbolje ravno, ko se odpravljamo domov. Po drugi strani pa se tolažim, da imajo nekateri še manj časa, da živijo še bolj razpršeno. Časa imamo vsi enako, le izkoristimo ga drugače in šele takrat, ko se nam nekaj poruši, ugotovimo, da v resnici časa sploh ni tako malo, če bi si ga le vzeli. Enkrat tedensko pa še vedno vadim kung fu, ampak ne kot borilno veščino, temveč kot prijetno meditacijo v gibanju, kot super telovadbo z veliko raztegovanja, in tako vsaj malo vzdržujem telesno kondicijo.
Res sta imela manj časa zase, sta pa zato bolj povezana z otroki, mar ne?
Boštjan: Naša 15-letnica je zelo zrela in mi je noro všeč, da se lahko z njo pogovarjava o čemerkoli. Pokaže mi spis, ki ga je pisala o Georgeu Orwellu, in potem se lahko pogovarjava o Živalski farmi ali romanu 1984 in vidim, kako zrela je, kako dobro razmišlja, piše, carska oseba. Takrat se v moji duši dogajajo kar ognjemeti, ker sem tako vesel, da je dobro zasidrana na svoji poti. Med drugim je tudi taborniška vodnica, skrbi za sedemletnike, organizira srečanja, ki jih je prej skrbno načrtovala, vsakič se mora pripraviti, doma je zadnjič vzela sestavine in so packali, meni je to tako lepo, zaradi tega sem srečen. Sin ima 12 let, mutiral je in dobiva moj moški glas. Ne ljubi se mu skoraj nič, ko pa na primer vadi bobne, ugotovim, da z minimalnim vložkom doseže ogromno. To sicer ni v redu, ker se lahko navadi, da se mu ni treba truditi za stvari ... (smeh) Naša najmlajša je pa tako in tako krona vsega, najino strašno veselje, ob katerem samo dvigneva roke in si misliva: »Le po kom ima to? To nisva midva.« Midva je nisva nič vzgajala v »njeno« smer, niti sama nisva toliko ... ona je preprosto genialna. Tako da bi na koncu rekel, da imamo kdaj kakšne težavice, ampak ne bi jamral, ne bi se vznemirjal.
Lara: Jaz se bolj vznemirjam, to je očitno v ženski naravi, tudi dramo naredim večkrat. Pa zdi se mi, da mora biti pri vzgoji prisotna moška energija kot avtoriteta.
Boštjan: Samo mimogrede – pri nas smo šele pred tedni uvedli pametne telefone, najbolj enostavne, kar obstajajo, za upokojence, na tipke, samo za klice in SMS-e, dve bedni igrici in to je to. Za komunikacijo povsem dovolj, pametne naprave sicer dobita starejša dva za približno pol ure na dan, ampak za zdaj ni nobenega upora, vsi so zadovoljni, celo zabavno se jim zdi, da imajo »old school« telefone. Najstarejša, Rosa, je rekla, da njena glava prav laže diha.
Verjetno ni več tako preprosto, da bi se pred njimi še pogovarjala v italijanščini in menila, da ničesar več ne razumejo?
Lara: Ah, kje pa.
Boštjan: To bo treba počasi opustiti, ker res vedno več razumejo, Rosa se tudi uči latinsko, ona se nama bo počasi lahko pridružila.
Kdo pa je to? (Lari se v naročje priplazi lep črn muc, op. a.)
Lara: To je moj Jack, moj drugi fant, prvi je moj mož. (nasmeh)
Boštjan: A vidite, kako se stiska? Nor je nanjo. Ona pa nanj. Sem kar malo ljubosumen, Lara me nikoli tako ne boža. (smeh)
L: Takole se pride stiskat, ja, pa kar s tal mi skoči v naročje, ko pridem domov. V naročju se zvije kot dojenček in tišči vame z glavico. Nekoč sem mu rešila življenje in zdaj me očitno res obožuje.
Boštjan: Vidiš, Lara, prej, ko smo govorili o hvaležnosti, ravno to bi morala biti hvaležnost, takšen trenutek.
